Nuša Komplet, SiGledal, 30. 5. 2013

Matej. Multipraktik. (ni) Macgyver. Mladinc.

Danes, ko se v Slovenskem mladinskem gledališču in gledališču Glej pričenja sedmi festival Prelet, smo na SiGledal k pogovoru povabili Mateja Recerja, ki ga na omenjenem festivalu lahko vidimo v štirih predstavah: v avtorskem projektu Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico, Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah) in Nedolžni. – Najin pogovor se je sukal predvsem okoli prvih dveh, torej Igralca in Izdajalca.

V avtorskem projektu Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico si za izhodišče vzel …

Čisto preprosto vprašanje »Od česa bi lahko živel, če ne bi bilo več kulture«, kar v praksi pomeni »Kaj poleg igranja še znam?« Zastavljeno je bilo v času prejšnje vlade, ki je nastopila z močno retoriko okoli tega, kaj je odveč v tej državi. In kultura je padla v koš, ki je odveč. In sem razmišljal, kaj bi bilo, če ne bi bilo več gledališča oziroma dela zame kot igralca.

Pa misliš, da lahko politika ukine gledališče? Seveda mu lahko ukine finančne prilive, lahko ga s predstavami postavi v izložbe nakupovalnega središča in ga tako podvrže tržni logiki, ampak, ali lahko gledališče kot primaren človeški medij res umre?


Seveda ne more kar umreti. Lahko pa postane marginalno. V družbah, ki so se mu odrekle, v smislu subvencionirane dejavnosti, imaš komercialno usmerjene produkcijske hiše in ponavadi nekaj ubobožanih skupin umetnikov, ki se trudijo, na račun svoje eksistence, obdržati dobro ime gledališča. Vse skupaj potem deluje precej žalostno.

Se umetnost rojeva tudi izven institucij? Kako?


Sigurno. Glej, s prijateljem na Pagu sva zdaj delala kamnito škarpo in nama je pomagal en model, ki te škarpe dela že sto let. Gre za primorske škarpe, ki se jih zlaga iz kamnov in uporablja čisto malo betona, ki te kamne zveže. Kako dobro je gledati tega modela, ko dela. Prime skalo, jo trikrat zavrti in vidi, kam paše. In to je fascinantno. Kot tridimenzionalni puzzle. Nima odpadka. On naredi celo škarpo in nima odpadka. Na začetku je petsto kamnov, ostane jih dvajset, ne ostane jih tristo. Že na začetku ima vizijo, razmišljati mora več potez naprej, kako bo ta škarpa izgledala na koncu, in imeti nor občutek za to.

Jaz imam izkušnjo pri prenovi stanovanja. Začelo se je s pomanjkanjem denarja in vrženostjo v »naredi si sam«, kar pomeni – vloži več časa in osebnega angažmaja, nauči se česa novega … Pripeljalo pa je do zame najlepšega stanovanja na svetu.


Greš rada spat domov?

Ja, čeprav me je bilo na začetku malo strah.


Jaz grem zelo rad domov. Z Natašo sva ogromno naredila sama in to še ves čas delava. Zadnji projekt je bil letna kuhinja. Tudi če bi si hotel vzeti kakšen mesec čisto prosto, ne morem, ker me Nataša spomni na to, kaj bi lahko naredil, in potem že začnem.

Je tovrstno delo sprostitev?


Seveda je. Mene tudi popravljanje računalnikov pozno v noč sprošča, česar Nataša najprej ni razumela. Kako lahko pridem okoli enajste zvečer z vaje in potem še do treh, štirih zjutraj popravljam računalnike, ko pa imam zjutraj že spet vajo.

Kako pa bi bilo, če bi ti res to, kar ti je zdaj sprostitev, postala zaposlitev?


Težko rečem. Ljudje smo prilagodljive živali, ko gre zares. Bi že nekako preživel. Vprašanje notranjega zadovoljstva ob delu, ki ga opravljaš, moraš pa tako ali tako razčistiti. Ne glede na to, kaj počneš.

Občutek pa je, da se tudi v gledališču odraža stanje v državi, ko se za vedno več opravljenega dela, dobi vedno manj denarja. Kako doživljaš ta pritisk na igralce, na produkcijo predstav?


Kar se tiče dela v teatru, se meni osebno zdi, da ga ni velikokrat toliko, da ga človek ne bi zmogel. Takrat, ko je, je pač treba stisniti in to je to. Nasploh delamo relativno veliko, imamo veliko živih predstav, ogromno gostovanj, in decembra, januarja, februarja, ko je več otroških predstav za kulturne dneve, se ti dela nabere. Potem se seveda sprašuješ, ali mi je tega treba. Načeloma pa se ne pritožujem, ker si ponavadi rečem, kaj boš pa julija in avgusta delal, ko boš to plačo vseeno dobil? Seštej svoje ure in seštej ure tistega, ki hodi v pisarno s predelno steno in si jo deli še s petimi drugimi. Mislim, tako pač je. Bistveno večji stres mi predstavlja dolgo gostovanje, ker sem nerad v hotelskih sobah. Dvajset let že potujem s predstavami, pa sicer z Natašo veliko in zelo rada potujeva, ampak gostovanja niso potovanja. Smešno je, ker nam predvsem ta gostovanja vsi zavidajo, in po eni strani nam jih tudi lahko, saj gre res za dogodek. Ampak gostovanja so precej naporna stvar, cel dan potuješ, prideš tja in imaš najprej vajo, potem pa predstavo, predstavo, predstavo ... Vmes pa moraš paziti, da boš zvečer v kondiciji, ne moreš po nekih izletih, spiti buteljke vina pri kosilu … Po predstavi pa hotel ata, malo bereš knjigo, brkljaš po tablici, pogledaš kakšen film in greš spat. Res pa je, da sem uvedel krožek tekačev. Začelo se je na Švedskem najprej s Sebatom (Sebastijan Cavazza, o. p.) in Majzi (Janja Majzelj, o. p.), ko smo gostovali s predstavo Fragile. Pri Izdajalcu pa tečem s Kaurinom (Uroš Kaurin, o. p.) in Vastlom (Matija Vastl, o. p.), pa tudi Kos (Boris Kos, o. p.) gre zraven. V Francijo Kaurin in Vastl tokrat nista šla zraven, sta vskočila Šef (Blaž Šef, o. p.) in Zorc (Gregor Zorc, o. p.), in smo šli teč Kos, Šef in jaz. S tem, da Šef je itak kenijec. Naredili smo štiri kilometre skupaj, potem je Šef sprintal v klanec in nazaj do naju, in potem še enkrat, tako, da jih je na najinih osem kilometrov on pretekel deset, od tega dva sprinta v klanec. In ni imel niti ene potne srage, nič.


foto Žiga Koritnik
Kako pa se naredi vskok za tovrstno predstavo?


To bi morala vprašati njiju. Je pa res drugače, ker nastopamo kot privatne, realne osebe, zato ne igrata sebe, ampak Blaž govori, jaz sem Uroš Kaurin in Grega govori, jaz sem Matija Vastl.

Videla sem tudi, da čisto za vsako gostovanje predstavo priredite. Kdo napiše tekst, ki se navezuje na državo, v kateri gostujete?


Ta prirejeni tekst govori v predstavi Bezi (Primož Bezjak, o. p.). Gre za monolog, kjer on žali, verbalno napada publiko in ji očita razne nacionalizme, šovinizme, skratka aktualne, pereče probleme. Tekst največkrat pripravi Tina Malič, včasih tudi Toporišič (Tomaž Toporišič, o. p.) in Frljić (Oliver Frljić, o. p.). Včasih se povežejo tudi s kom iz festivala, da jim pove za kakšne posebnosti, sicer pa na internetu najdeš marsikaj. Bezi ga na koncu še malo popravi in to je to.

Ali lahko rečeš, da ljudje po svetu drugače spremljajo to predstavo? Se odzivajo drugače ali gre za nek univerzalen, prvinski pogled?


Vsakič je malo drugače. Tudi pri nas. Odvisno od tega, ali te gledajo mladi, starejši, ali je festival naravnan alternativno ali morda bolj klasično. In seveda tudi od države do države. V Nemčiji so običajno gledalci malo bolj zadržani in preplašeni, v Kanadi, na primer, pa so doživljali predstavo povsem drugače in na koncu navdušeno vzklikali in ploskali, tako da smo se počutili kot Rolling Stonesi po koncertu. Podnevi so nas prepoznavali na ulicah Montreala in nam čestitali in mislim, da ne bi imel nihče od nas nič proti, če bi šli tja gostovat še kdaj.

Pa se je kdaj med predstavo zgodil kakšen incident? Imate plan B?


Se je, seveda. Ne velikokrat, ampak se je. Enkrat na Poljskem je gospa vstala in začela pozivati ljudi, naj zapustijo predstavo, zakaj poslušajo ta sranja. Bezi je takrat govoril nekaj o nekdanjem papežu Wojtyli, on je pa tam svetnik. Na Rijeki je en tip v tistem delu, ko govorimo moškim iz publike, kako bi jih pofukali, začel kričati: »Dođi, dođi, ja ću da te jebem.« Zelo zares je vzel predstavo. Da bi bilo pa kaj usodnega, da bi kdo fizično napadel, pa ne. Velikokrat imamo pogovore po predstavi in sprašujejo, ali se od njih pričakuje, da kaj rečejo ali ne. Kar se nas tiče, nam je precej vseeno. Če hočeš, reagiraj, če ne, ne. Je pa pozicija v gledališču zelo na naši strani, ti si ves čas na odru, osvetli se gledalce, ki tega niso navajeni, in tudi če se kdo oglasi, si ti bolj domač na odru in hitro veš, kako in kam ga speljati. In mislim, da to ljudje vedo. Tudi če bi se spustili v neke verbalne konflikte, bi z večjo verjetnostjo potegnili ta kratko.

Počutiš se pa še malo večja rit, ker si bil tiho, ker se nisi uprl.


V Hamburgu smo imeli v publiki neke upokojene profesorje, ki so jih povabili organizatorji festivala. Starejše intelektualce, ki so imeli problem s tem pristopom, ker ni iz njihovega časa in niso vajeni, da jim kdo kaj očita, se jih žali, saj oni so dobri, prijazni, izobraženi ljudje, ki so v življenju že nekaj naredili. Ampak ni poanta v tem, da mi gledalca žalimo, ampak da dobi občutek, kako je, ko te nekdo žali, kako je, ko je nekdo na poziciji moči in si dovoli žaliti, poniževati. To publika dobi, to publika občuti in to je ves smisel tega prizora. Kako je, ko si žaljen in tako paraliziran, da ne moreš odreagirati, ampak čutiš le strašen bes in gnev nemoči. Če se počutiš še večjo rit, to niti ni tako slabo, če znaš potem to obrniti iz osebne užaljenosti v svet ljudi, ki so resnično tako žaljeni vsak dan.

Ste kdaj to predstavo igrali za srednješolsko publiko? Kako so oni reagirali, občutili, kaj so povedali po predstavi? Ali je ta predstava dobila oznako, da ni primerna za srednješolce? Meni se zdi namreč od vseh najbolj primerna, le po predstavi je potreben pogovor, da razumejo, kaj so gledali in znajo te občutke kanalizirati.


Predstavo igramo tudi za srednje šole in je odlično sprejeta. Večje težave pri izbiri predstav za srednješolce imajo običajno učitelji, ki očitno podcenjujejo percepcijo dijakov. Učenci sami v naših predstavah uživajo, velikokrat imamo z njimi pogovore po predstavah in vedno imajo zanimiva in lucidna opažanja.

Zame je to predstava sprevračanja. Ne le na vsebinski ravni, na primer iz ljubezni do domovine v sovraštvo do tujcev, ampak tudi na nivoju igranja, ko iz gledaliških likov postanete realne osebe in začnete preigravati osebne zgodbe. Nenazadnje pa tudi na nivoju gledanja, ko se gledalec iz varne gledališke magije znajde v nevarnosti in se čuti ogroženega. In to seveda zahteva drugačen proces dela, ki je lahko precej delikatna zadeva. Kako bi ti opisal, reflektiral takšno ustvarjanje predstave?


To je odvisno predvsem od režiserja, kako prihaja na vaje in pove, kaj in kako delati. Načeloma se ne spušča na nek nivo provokacije, ker ve, da bo naletel na blokado, če bo skušal po tej poti priti do osebnih zgodb. Največkrat gre za pogovor o tem, kaj bi delali in kako, pomembno je, da razloži funkcijo posameznega prizora … Če čutiš, da je človek, s katerim delaš, pošten do tebe, iskren v tem, kar ga zanima, in te ne zavaja, potem to ni problem. Mene, tudi če gre za klasično dramsko predstavo, moti, da režiser nekaj skriva, da me izigrava, in počutim se nekako ponižanega, da me ima za tako neumnega, da tega ne bom videl. Potem se pač zaprem: »Ne morem, sori, ta star, tako boš pa moral s kom drugim delati, če komu pač paše, da je zmanipuliran.«

Pri teh, osebnih zgodbah pa včasih nastopi tudi težava. Čudovite so na improvizaciji, morda živijo še na nekaj ponovitvah, potem pa se igralci navadijo nanje in jih začnejo igrati, kar je seveda čisto logična posledica. Če stokrat odigraš najbolj boleč prizor, se nanj pač navadiš.

Izdajalec je postavljen zelo drugače od ostalih osebnih, iskrenih zgodbic. Osnova res stoji na nekih realnih zgodbah, ki pa smo jih potem popačili, povečali, dodali, da so postale še bolj grde. Sicer je res, da tudi Izdajalca različni igralci doživljamo drugače, načeloma pa je med nami na odru več izmišljenih žalitev kot nekih resničnih zgodb, resničnih razgaljenj. Zato zame tudi niti ni naporna predstava.

Torej gre vselej za neko gledališko predelavo?


Ne, ni treba. Pri Srčku ne. Sicer o tem težko govorim, ker nisem bil zraven in je malo nepošteno komentirati. Ampak pri Srčku je prizor, odigran v zadnjem delu odra, res vsakič drugačen, nič ni postavljeno, vse je improvizirano, osebno, nereflektirano. In to je res težko.

V takem primeru moraš kot igralec znati postaviti mejo?


Ne, ne gre za mejo. Gre za to, da to predelaš. Seveda je pa vselej vprašanje, kaj je resnična, osebna bolečina v gledališču, do kam gre. Čisto konkreten primer: otrok ti je umrl v prometni nesreči in zdaj te nekdo nenehno sprašuje, ali se počutiš krivega, kje si bil takrat, kaj bi lahko naredil, te še vedno boli …

Gre za vprašanje etike pri delu?


Toliko smo osebni v delu, toliko osebnih stvari prinesemo na vajo. Saj te robe ima vsak dovolj, na tone jo ima vsak. In o tem se lahko pogovarjaš, delaš s tem, predeluješ, ne da bi ti bilo potrebno kopati po nezavednem.

Bi lahko v kakšnem drugem slovenskem gledališču režiser delal na takšen način kot pri vas?


Ne vem. Najbrž imamo malo drugačne kriterije in poglede na to, kaj je dobro, kakšna je dobra predstava, kaj je igralski dosežek. Ne bi sodil, ali višje ali nižje, ampak drugačne. V Franciji sem zdaj gledal predstavo Ko sem bil mrtev in se režal, kot že dolgo ne. To je tako dobra predstava. Igralci so odlični. In potem sem se pogovarjal z Nejcem in tudi njemu je bil naš Izdajalec super. Je pa dejal, da ne ve, če bi on lahko delal predstavo na ta način, da bi moral vanjo privleči toliko osebnih stvari.

Mislim, da se tudi režiserji, ko pridejo v Mladinca, na delo pripravijo drugače. Na nek način si upajo več tvegati. Vejo, da bo to pri nas igralcih šlo nekako skozi, in na tak način lahko naredimo res zanimive, drugačne in vsake toliko tudi izjemne predstave. Že zaradi njih se to izplača.

Prelet, Matej Recer

Povezani dogodki

Nuša Komplet, SiGledal, 29. 6. 2013
Šestič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 20. 10. 2013
Pičimo (uglajeno v črnem in z razgreto glavo po vetru)!
Nuša Komplet, SiGledal, 24. 10. 2013
Pičimo! Let's sting and roll! Laten we raken! (v svet)*