Prelet

7. gledališki festival Slovenskega mladinska gledališča in Gledališča Glej

Življenje je kabaret, mar ne?
Ob 7. gledališkem festivalu Prelet

Živimo v času, v katerem se srečujemo z raznovrstnimi izzivi. Marsikdo je napovedoval, da bodo nove izbire, ki nam jih ponuja (virtualna) resničnost, pometle z gledališčem in ga odplaknile na smetišče zgodovine. Pa se dogaja ravno nasprotno. Gledališče je potentna umetnost. V poplavi vsega mogočega so njegove posebnosti samo še bolj cenjene. Zakaj? Ker ravno v gledališču sebe in svet spoznavamo na način, kot tega ne moremo prav nikjer drugje.

Najboljši recept za živo, polnokrvno gledališče je iskrenost. Če ustvarjalci zmorejo spregovoriti brez dlake na jeziku, potem je to prava stvar. V dobri predstavi se umetniki razgalijo; svoje misli, intimo, svojo dušo postavijo na ogled. Občinstvo to vedno ceni in nagradi. Poleg tega je gledališče prav poseben umetniški medij in treba je do potankosti poznati njegove mehanizme. Podobno kot glasbenik svoj inštrument, naj bi tudi ustvarjalci predstav virtuozno obvladali svoj kompleksni medij; poleg tega pa tiste najboljše odlikujejo tudi intuicija, izvirnost, domišljija, sposobnost za tehtno interpretacijo in refleksijo sveta. Ne poguma in ne tankočutnega ravnanja z mehanizmi gledališke umetnosti umetnikom v Slovenskem mladinskem gledališču ne manjka. Zato naše predstave spoštujejo na različnih celinah sveta.

Vesela sem, da se je naš festival, ki ga letos prvič podpira tudi Mestna občina Ljubljana, uveljavil kot prostor srečevanja obiskovalcev z vseh koncev sveta. Lani so ga obiskali številni gostje iz Evrope, pa tudi iz Afrike in ZDA. Za marsikoga je bil ravno Prelet razlog za prvi obisk Slovenije in spoznavanje njene prestolnice, ki je očarala prav vse po vrsti. Prelet pa je čudovito doživetje tudi za domače občinstvo. Letos smo ga skupaj z našimi kolegi iz Gledališča Glej obarvali kabaretno. Življenje je kabaret, mar ne? Dobrodošli.

Uršula Cetinski,
direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča

***
Glej, uvodnik

Težki, krizni časi so na svoj način pripomogli k obuditvi vrednot, ki so v kapitalističnem svetu nekoliko zamrle in nas opomnile, da je moč vendarle v slogi in ne toliko v osamitvi in izpostavljanju sebe kot edinega, enkratnega in neponovljivega. Gledališče Glej in Mladinsko gledališče imata kar nekaj presečnih točk, ki tvorijo jedro festivala Prelet - vsebinsko in oblikovno preizpraševanje obstoječih gledaliških prijemov, upor proti udobju povprečnosti ter želja po sodelovanju s tujino.

Prav tako pa imata Mladinsko gledališče in Gledališče Glej tudi vsako svojo vizijo in poslanstvo - v primeru Gleja je to programska odprtost, iskanje novih gledaliških prijemov in izrazov, predvsem pa razvijanje mladih gledaliških ustvarjalcev.

V sezoni, ki jo Glej predstavlja na letošnjem Preletu, je tako moč videti strogo estetiziran in disciplinirano poetičen slavospev Miranu Jarcu (Ni obale ni), obredno-filozofsko preizpraševanje o smiselnosti osvobajanja ljudi in o smislu napredka samega po sebi (Prometej, apologija za razklano osebnost in zbor lačnih ljudi), sveto satirično obravnavanje pojava slovenskega politika kot človeka (Janezov pasijon) kot tudi de-centralizirano de-konceptualiziran de-kabare (Kabare Kurac: Ropotarnica). Štiri predstave, štirje različni pristopi, štiri različna videnja sveta, ki nas obdaja - eno Gledališče. Če k tem štirim predstavam dodamo še ponovitve predstav iz prejšnjih sezon - sladokusno popotovanje po svetu depresije (Zato sem srečen) in pravljično nežno lutkovno predstavo (Kako je Jaromir iskal srečo) dobimo izvrsten pregled raznolikega in raznorodnega dela v Gledališču Glej.

Ko pa Glejevo pestro sezono združimo še s sezono pregovorno ostrega Mladinskega gledališča, dobimo festival, ki ga preprosto ne smete zamuditi. Kriza gor ali dol.

Marko Bratuš,
umetniški vodja Gledališča Glej

***
Gledališki festival je ekspedicija v neznano

Gledališki festivali so prostori srečevanj med ustvarjalci in občinstvom, ki je izrazito različnih provenienc, pripada različnim geografskim dolžinam in širinam, gledališkim in kulturnim tradicijam in sedanjostim v mestih, raztresenih po evropski in drugih celinah. Tako kot je gledališče vedno v gibanju in akciji snovanja predstav in dinamičnih stikov med igralci in gledalci. To dinamiko, te izlete v neznano prej kot domača kritiška peresa opazi domače občinstvo, hkrati pa tudi naša vedno nova in drugačna občinstva na svetovnih gledaliških festivalih in tuji kritiški kolegi, ki so naše gledališče v lanskem letu spremljali na festivalih od Bruslja, Hamburga, Rouena, Vilne, Novega Sada do Montreala, v naslednjih mesecih pa ga bodo v mestih, kot so Omsk v Sibiriji, Karlsruhe in Strasbourg, Porto, Lizbona, Metz, Mulhouse, Lyon, Washington, São Paulo. Pogled občinstva in pisanje kritikov v tem primeru nista pogojena z domačim merjenjem moči med različnimi gledališkimi, kulturnimi in političnimi interesnimi skupinami, ampak tako gledalci kot strokovna javnost pridejo v gledališče z osnovnim namenom: pustiti se zapeljati gledališki predstavi.

Gledališče očitno postane zanimivo takrat, ko gledalca prepriča, da zavzeto raziskuje nove umetniške jezike, in je hkrati zmožno interpretirati kulturno in družbeno vrenje. Gledališče mora biti, če hoče zapeljati gledalke in gledalce, drzno v izletih v neznano: besedilno, tematsko, formalno, politično. In prav širši festivalski kontekst »tujine« je (podobno kot domača, »neprofesionalna« publika) v slovenskem gledališkem prostoru vedno priznaval in odkrival drzna iskanja na samem robu gledališkega. Od Pupilije Ferkeverk preko Pekarne, Gleja do Slovenskega mladinskega gledališča in neinstitucionalnih uprizoritvenih praks v zadnjih treh desetletjih.

Letošnji Prelet bo skušal skupaj z vami, drage obiskovalke in obiskovalci gledališča vseh barv, starosti, političnih in spolnih usmeritev, izvesti te izlete s pomočjo živega gledališča za kreativno občinstvo. Naj bo Prelet srečevanje »ustvarjalcev« na obeh straneh gledališke rampe, vseh, ki jim tovrstni izleti niso tuji, vseh, ki jim je skupna pripravljenost na neznano.

dr. Tomaž Toporišič,
dramaturg SMG