Frljića, čigar režije segajo od uličnih performansov pa do uprizoritev v narodnih gledališčih in od otroških predstav do takih, ki so mladoletnim odsvetovane, cenijo gledališki strokovnjaki, a je dobro znan tudi najširšemu občinstvu, saj ga s svojimi provokativnimi in šokantnimi uvidi v sodobno družbeno realnost nikoli ne pusti hladno.

Oliver Frljić se je najprej odločil za študij filozofije in teologije, leta 1994 pa začel študirati na Akademiji dramskih umetnosti (ADU) v Zagrebu. Že pred tem je ustanovil amatersko gledališko skupino Le Cheval, s katero je ustvaril vrsto performansov. Od leta 2002 je kot asistent sodeloval z režiserji, kot sta Ivica Kunčević in Zlatko Sviben (HNK Zagreb). Leta 2003 je med študijem kot član skupine KUFER režiral Mornarja Ferdinanda Pessoa, in sicer v prostorih tovarne Enostnost (Jedinstvo), v INK Pula pa tekst Ne grizi nohtov, Lidija avtorice Tatjane Šuput.

Leta 2004 je bil na ADU (skupaj s študentoma režije Miranom Kurspahićem in Sašom Božičem) med organizatorji protesta zaradi slabih razmer za delo na oddelku za gledališko režijo, kar so pobudniki izrazili z odprtim pismom dekanu Vjeranu Zuppi. Isto leto je za potrebe ADU režiral drame Sarah Kane in Georgesa Feydeauja, nato pa kot soavtor in izvajalec sodeloval pri izvedbi Ljubezenskih fragmentov Georga Büchnerja. Leta 2005 v produkciji Banana Guerille režiral Dantonovo smrt Georga Büchnerja s teksualnimi materiali v francoščini, čeprav niti ena od igralk ni razumela tega jezika. Isto leto je sodeloval s plesalko Zrinko Užbinec pri performansu The importance of having a concept. Sodeluje s 3. programom hrvaškega radia in je eden od urednikov oddaje Kazalištarije. Leta 2006 je v Teatru &TD režiral Ajshilovo Sedmerico proti Tebam. Temu je sledil avtorski projekt Gopodična Rice, veliko pred geopolitiko je bila glasba, v katerem igrajo Ana Karić, Nataša Dangubić in Nina Violić. Leta 2007 je v Teatru &TD režiral Smrt v Benetkah/Dido in Enej, priredbo romana Thomasa Manna in pa baročno opero Henryja Purcella, tako da je dve različni predstavi z istim ansamblom sočasno postavil na dva različna odra, medtem ko v tretjem prostoru z istimi igralci Anica Tomić režira Kugo Alberta Camusa, v kateri nastopi tudi Frljić.

Frljić ustvarja tudi kot plesni dramaturg ali soavtor plesnih predstav (Viktorija Beckham ima migreno, Endless Love itd.). Tesno sodeluje s skupino BADco. in se v njenih predstavah pojavlja tudi kot izvajalec. Prav tako kot soavtor in izvajalec sodeluje z Borutom Šeparovićem in gledališko skupino Montažstroj, sodeluje pri projektih T-formance in Gledališče vaše in naše mladosti, v katerih se avtorji ukvarjajo z mehanizmom demokracije in kapitalizma, občinstvo pa ima kot akter vedno glavno besedo. Leta 2008 v HNK Ivana pl. Zajca na Reki režira Turbofolk, s katerim leto pozneje gostuje v SMG. Festival 54. Splitsko poletje ga povabi, da bi režiral Evripidove Bakhantke, predstava pa skoraj podleže cenzuri in spodbudi burno javno razpravo o cenzuri v gledališču na Hrvaškem.