Oliver Frljić, razvpiti hrvaški gledališki režiser, znan po predstavah z močnim osebnim stališčem in politično noto, ki se tematsko pogosto nanašajo na dogajanja, povezana z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo, in na odnose med narodi, je ugotovil, da ima marsikaj povedati tudi Slovencem.
Tako je pod okriljem Slovenskega mladinskega gledališča nastala predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, za katero je ekipa na Borštnikovem srečanju prejela nagrado za izjemno kolektivno stvaritev.
Gledališka predstava – navdih za naslov so ustvarjalci našli v zadnjih dveh verzih himne nekdanje SFRJ, Hej, Slovani – raziskuje meje gledališča. Neke vrste performans sestavljajo večkratni direktni nagovori publike. A ne le publike kot celote, temveč tudi konkretnih, anonimnih posameznikov v njej.
Kot ste morda že lahko uganili, dramska predloga za uprizoritev ni bila napisana vnaprej, besedilo je namreč nastajalo na podlagi improvizacij, ki jih je režiser spretno vodil do želenega cilja.
Seveda pa je že v sami naravi improvizacije, da se nekatere stvari odvijajo brez predhodnega načrta; tudi take, na katere kot gledalec nisi pripravljen. Kljub temu se prav te včasih izkažejo za najbolj zanimive in vredne uprizoritve. Morda sem sodijo celo priprave na improvizacijo (oziroma drugače povedano – zakulisno dogajanje). Vsaka stvar pa je, preden je zares postavljena pred oči občinstva, dobro pregledana, zlikana, očiščena morebitnih nitk in prahu, nepomembni ali nezanimivi vzorci so odrezani ali malenkost prikrojeni. Tako ni resnično čisto vse, kar se v predstavi zdi resnično.
Poraja pa se veliko vprašanje: ali so igralci na odru dejansko oni sami? V predstavi namreč uporabljajo svoja imena in povedo nekaj resničnih podatkov o sebi ter na določenih mestih zagovarjajo osebna stališča. Preplet igralca z njegovo vlogo je že tako subtilno in besedam skoraj neulovljivo dejanje, situacija pa se še bolj zaplete, kadar igralec kot nosilec vloge na odru ni zakrinkan z imenom lika in njegovo masko, obleko. Takrat bi na neki način lahko rekli, da igra sebe. A kje je tu meja med igralčevo zasebno osebo in likom njega samega, ki na odru zagovarja igralčeva osebna stališča?
Draga Potočnjak, igralka v predstavi, na to vprašanje odgovarja takole: »Meja je. Ponovitev istega dejanja te odmakne od enkratnosti tega istega dejanja. /.../ Le da si v tem primeru kompleten avtor tega trenutka, besedila, dejanja … To te hkrati odmika in približuje k sebi. Težko povedati. /.../ Nenavadna situacija. Ko igraš vlogo, se trudiš čim bolj približati liku, ki ga igraš, in biti hkrati čim bolj ti. V primeru, ko si sam svoja vloga, pa se zgodi oboje hkrati. Dvojni učinek?«
Uroš Kaurin, eden izmed igralcev (za vlogo v tej predstavi je dobil nagrado za mladega igralca na zadnjem Borštnikovem srečanju), pravi, da sam tega ne jemlje tako osebno ter da se mu zdi pomembno, da »ne gre samo za to, da jaz igram samega sebe, z nekim osebnim stališčem, ampak da stvari, ki jih govorim, izhajajo tudi iz nekega širšega razumevanja predstave ...« Poudarja, »da je v teatru pomembno to, kar predstava hoče povedati. /…/ Ti nisi pomemben.«
(Citati: si.gledal, avtorica Kristina Mihalj)
***