Projekt je dobesedno dvignil na noge italijansko občinstvo, ki ga je pospremilo z burnimi odzivi in lepim aplavzom. Temu so sledile izvrstne kritike najprej v lokalnih, potem pa še v dveh vodilnih nacionalnih dnevnikih, ki sta predstavo uvrstila v sam vrh festivalskih dogodkov.

Mario Brandolin je v časopisu Il Messagero Veneto v članku, podnaslovljenem Uspeh Izdajalca in Mladinskega v Čedadu, med drugim zapisal: »Nenavadna predstava Mladinskega govori o kulturnem in moralnem vzdušju, kar je znak, in to namerno provokativen, vitalnosti, ne resignacije. In v teh časih je to veliko!«

Njegova rimska kolegica Anna Bandettini, kritičarka osrednjega italijanskega dnevnika La Repubblica, pa je izpostavila: »Na praznem odru se sijajni igralci Mladinskega (igrajo, pojejo, igrajo glasbo) predstavijo kot to, kar so: igralci v gledališču, ki svojo lastno zgodbo prepletejo z zgodbo Balkana, od Titove smrti pa do zdaj, dokler spet ne vzniknejo ne vedno ozaveščene nekdanje razlike, nezaupanja, konflikti in stari etnični stereotipi.

Pogosto prevlada grotesken ton, jezik je neposreden, toda v tej dobri predstavi, ki upravičeno nima zaključka, je tudi veliko grenkobe. Po drugi strani je misel, da so nacionalnost, domovina, jezik rezultat kompleksnejših odnosov, kot se zdi na prvi pogled, spomin, ki sega onkraj sedanjosti, in tema, zaradi katere je čedajski Mittelfest od nekdaj zanimiv.«

Gianfranco Capitta pa je v Il Manifestu med največjimi dosežki festivala izpostavil prav našo predstavo ter zapisal: »Zelo lepa in privlačna je bila nedvomno predstava režiserja Oliverja Frljića, katere naslov izhaja iz zadnjega verza nacionalne himne nekdanje Jugoslavije. Ustvarjalcem je pri gradnji mozaika uspelo obdržati rdečo nit, igralci in igralke občinstvu brez pretiravanja predočijo razočaranja in zamere, obup in zagrenjenosti, jezo in 'izgubo nedolžnosti'. Igrajo in igrajo glasbo, plešejo in čustvujejo ter zadostijo pričakovanju gledalcev in v njih prebudijo izjemno radovednost, ki na festival Mittelfest kot institucijo vrača dialog v trenutku, ko se je ta zdel brezupno daleč. Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! tako povrne pomen dialogu med srednjeevropskimi deželami, dialogu, ki je (bil pred četrt stoletja) položen v same temelje tega festivala.«

Gostovanje v Čedadu je bila 57. izvedba predstave Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! na odrih v tujini.

Mittelfest se je končal 27. julija 2014; gostil je umetnike iz Italije, Slovenije, Hrvaške, Srbije, Avstrije, Nemčije, Švice, Češke, Nizozemske in Kazahstana. Slovensko mladinsko gledališče se je na festivalu predstavilo dvanajstič, saj je na njem doslej gostovalo s predstavami Prihajajo in Lepa Vida (obe v režiji Damirja Zlatarja-Freya), Naloga (režija Eduard Miler), Die Traumdeutung (režija Matjaž Berger), Silence Silence Silence in Sen kresne noči (obe v režiji Vita Tauferja), Kaspar (režija Jaka Ivanc), Soba srečanj (Maison des rendez-vous) in Fragile! (obe v režiji Matjaža Pograjca), Zločin in kazen (režija Diego de Brea) in Nižina neba (režija Jernej Lorenci).

Predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! je mednarodna »rekorderka« Slovenskega mladinskega gledališča in najverjetneje tudi slovenskega gledališča nasploh, saj je bila že sedeminpetdesetkrat uprizorjena v tujini, in sicer v dvajsetih državah po svetu. Sledijo ji Silence Silence Silence (režija Vito Taufer) s triinpetdesetimi uprizoritvami v tujini, Šeherezada (režija Tomaž Pandur) s šestinštiridesetimi, Dramski observatorij Zenit (režija Dragan Živadinov) s štiriinštiridesetimi in Sen kresne noči (režija Vito Taufer) s tridesetimi uprizoritvami v tujini.