V Preklet naj bo izdajalec odlična zasedba in Frljič zavestno, načelno zgradijo politično eksplicitne jaze. Postavijo se v kontekst, kjer se njihova dejanja in narativi interpretirajo kot politična dejanja in politični diskurz an sich. Pa saj, dovolj je že, da v ime postavimo pomensko in vsebinsko shizmo “domovina” in vse, kar ji sledi je polno zgodovine, pokolov in vojn, zmag in porazov, nepravic in pravd.

Pa vendar me Frljičeva potreba po provokaciji in stalni obdiskurz intime igralca nikoli prav zares ne prepričata. Zadnja njegova stvar, ki me je premaknila je bila Gdice Rice, puno prije geopolitke bila je glasba. Preklet se mi zdi projekt v razcepu: trdi, da govori predvsem o gledališču; a tudi če je temu tako, si je za ta govor nastavil ogledalo politike – in vse kar gledamo, gledamo v njem.

Drugače je z Mejo. Popolnoma vseeno je, kaj na odru (ex)Iračan počne. Lahko tudi boža mucke. Vsaka njegova akcija je teroristična akcija, interpretirana je v kontekstu, ki ga s seboj prinese njegov izvor, njegova preteklost. In v Meji Wathiq in Ali ta neizbežni kontekst obrneta v svoj prid in nazaj proti nam, ki ga vanju vnašamo. Mi smo tisti, ki smo k njima prinesli ta kontekst, to breme. Morda je prav to pričakovanje tisto Pričakovanje, ki je naslov današnje predstave dvojca.

Včeraj sta Urnamo nanizala serijo samostoječih ekspozicij, mini perforansov, z minimalno estetizacijo kamere.

“Ne marava ponavljat performansov. Ampak je festival vztrajal, zato je naslov isti. In nekaj koščkov. Vse ostalo je novo.”

Vidi se, da sta po izobrazbi – vizualca. Aliju se je prvo polovico kratkega performansa simpatično, resnično, tresla roka.

Naslovno politični so tudi današnji Public in private, čeprav lahko po opisu in posnetkih pričakujemo obdelavo lahkotnejših ali vsaj manj napetih tem.

Javno, a domače




foto: Jure Novak

Del tega zapisujem zleknjen v udobnem Ikea naslanjaču v Exodosovi dnevni sobi v Španskih borcih. Prav prijetno je, malo prazno, ampak upamo, da bodo prihodnje delavnice bolj obiskane. Splača se, umetniki so super!

Nataša je včeraj tako rekoč obljubila, da bo Exodos v četrtek in petek svoje pisarniško delo opravljal na lokaciji v dnevni sobi. Zdaj sem to še javno obeležil.

Nataša?

Mimogrede, ste opazili, da je Ikea podpisana pod čedalje več scenografij neodvisne produkcije. Mogoče bi se dalo zmenit za kakšno sponzorstvo.

Ikea?

“Vedno sem se preveč ukvarjal s scenografijo. Mizarji, scenografi, cel kup stroškov. Zdaj se enostavno odpeljem do italijanske, kmalu, po vstopu v EU, pa tudi do zagrebške Ikee. Še nekaj izvijačev, pol ure dela in malo prostorske predstave, pa sceno za novo predstavo že imam. In šla je v moj avto!”

Skratka, dnevna soba je super, v Jakopičevi pa je malo mraz, prinesite puloverje.

Intimno, a politično

Zvečer namenoma grdi oder v galeriji, ki se baje seseda pod Etchellsem,  zasedeta Janša in Dolar. Tudi ona dva ne moreta (več) delovati nepolitično. Politična (v umetniško političnem smislu) je bila celo poroka tistega Janše, ki ni več Janša: tudi obe priči sta bili Janez Janša.

In še Dolar se, kljub temu, da je tisti redek primer intelektualca, ki svoje integritete ni posodil nobeni politični opciji, politizaciji v smislu politikantstva ni izognil. Politika se rada diči s tujim perjem.


foto: Jure Novak
Tema: umetnost in revolucija. Predobro, da bi povzemal. Če vas še ni bilo, pridite.

Se vidimo,

jure

***

18. mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki ga kot bloger vsakodnevno spremlja Jure Novak:


"Mnjahm. Še nikoli nisem bil bloger. Prestar sem za blogerja. Zato raje recimo, da sem zapisnikar. Zapisujem. Zapiskujem."