Predstavo si je na treh že vnaprej razprodanih ponovitvah ogledalo več kot tisoč navdušenih gledalcev. Gostovanje sta pospremila tudi daljši pogovor z ustvarjalci ter predavanje dramaturga Tomaža Toporišiča na Nacionalnem konservatoriju za dramsko in glasbeno umetnost. Za uprizoritev je že pred gostovanjem vladalo veliko zanimanje, o čemer pričajo številne napovedi in intervjuja z režiserjem in dramaturgom v tamkajšnjih vodilnih dnevnikih. Številne kritike v dnevnem, tedenskem in strokovnem časopisju so bile izjemno pohvalne.

Iz Montreala se je ekipa preselila na enega osrednjih nemških mednarodnih festivalov novega gledališča THEATERFORMEN v Braunschweigu, kjer bo odigrala še tri ponovitve.

Iz kritik:

EKSTREMNO GLEDALIŠČE
V ravni vrsti na prosceniju jočejo in se slačijo ob zvokih žalostne pesmi. (Nekateri nosijo rdeči kvadrat v znak solidarnosti s quebeško družbeno krizo.) Spominjajo se Titove smrti in jokajo, ranljivi v svoji goloti. Streli s pištolo! Tisti, ki jih postreli, pred tem nadere publiko: »Kaj gledate, pičkice quebeške!« Smeh iz zadrege. Potem se zvrstijo manekeni, odeti v zastave, absolutno mojstrsko, z noži v rokah. Streli s pištolo! »Cigani raus! Pizde hrvaške! Fafate ga Srbom! Kurčeva publika!« In vse to se ponavlja, šepetaje, kot kakšna nežna uspavanka ...

Mehanika dekonstrukcije kodov uprizoritve se nadaljuje do trenutka, ko ena od igralk, potem ko je odpela protivojno pesem Neću protiv naroda mog ..., razloži, kakšno debato je ta pesem na vajah za predstavo sprožila v skupini. Ko pred občinstvom to debato ponovijo, jih vidimo, kako se spopadejo med seboj, mlajši obtožujejo starejše in obratno. Ta politično nekorektena, zlobna, ostra predstava, ki je razmišljanje o posledicah vojne in srboritega nacionalizma, a hkrati tudi razmišljanje in preizpraševanje gledališča, vloge umetnika, odgovornosti posameznika v vojnih in povojnih časih, je gotovo eden od velikih dogodkov šestega FTA. (Raymond Bertin, Le Jeu)

***
­­­­­­POD ZASTAVAMI
Sistematično spreobračanje nacionalističnega diskurza je prebojno: skupina s pomočjo preprostih preobratov pokaže, kako besede nacionalnega ponosa vodijo naravnost v govorico vojne. Izvedejo silovito dekonstrukcijo patriotskega lirizma in z ognjevito jasnostjo pokažejo, v čem je ljubezen do domovine prepogosto le odsev sovraštva do drugega.

Ko se ta mehanika v fenomenalno silovitem monologu obrne proti »quebeškim pičkicam«, je prikaz vojne logike najostrejši. Vendar igralci Oliverja Frljića nikoli ne zdrsnejo v manihejstvo in nas potem povabijo, da si ogledamo konflikte in razprtije, ki se dogajajo znotraj njihove skupine.

Med generacijskimi razprtijami, fantomi iz težke preteklosti in različnimi pogledi na politično realnost se spustijo v globoko in ganljivo spraševanje o Resnici. Ta nacionalizem, ki ga izžarevajo popevke in pop kultura – mar nista v njem, četudi je deželo popeljal v vojno, tudi iskrenost in lepota? To je veliki paradoks, ki ga pričujoča predstava briljantno raziskuje. (Philippe Couture, Le Devoir)

***
O uporu, o kaosu
Oliver Frljić razkrije deviacije ljubezni do domovine, ki lahko vodi le v sovraštvo do drugega. Med modno revijo zastav, ki se sprevrže v oboroženo parado, v napete diskusije o njihovi nacionalni pripadnosti, med moralnimi dilemami, ki jih sprožajo vojne, igralci v občinstvo »quebeških pičkic« spustijo dobro merjene žalitve o naših odnosih z ameriškimi Indijanci, o izkoriščanju nafte, nekontroliranem frankofonem genocidu, kultu Celine Dion. Predstava, ki je frontalna in provokativna, torej vsako publiko sooči z njenim lastnim obtožbe vrednim političnim vedenjem in tako ustvari kontekst, ki je prikladen za dvom in nas poziva k akciji – ali pa vsaj k določenemu ozaveščanju. (Elsa Pépin, Voir)

***
Gledališki šok
Če »je prava vloga igralca, da vzpostavi odnos s kolektivnim nezavednim svojega naroda«, kot je rekel Pol Pelletier, potem so režiser Oliver Frljić in člani Slovenskega mladinskega gledališča pravi umetniki, tisti, ki na svoji poti spreminjajo svet.

V primerjavi s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki uporablja hkrati resnico in senzacionalizem v izčiščeni estetiki, zvedeni na preprosto prisotnost igralcev in njihove besede, Castellucci glede provokativnih vprašanj izpade kot dečko iz pevskega zbora.

Smrt in zavest o možnosti lastne smrti avtomatično sprožita razmišljanje o individualni odgovornosti, eni od tem te predstave. Sledeč tej poti se skupina spusti v vajo o resnici, o njenih članih, celo o njihovi spolnosti (nagovorijo publiko: »Če bi moral pofukat koga v publiki, potem bi bili to vi, gospod, lizal bi vam r...«) in o njihovi družbi, da bi to resnico razkrili in realnosti pogledali v obraz, pa če je to še tako boleče.

Tu nas gledališče popelje v ozaveščanje, tudi če nismo za to. Predstava je duhovita in čudovita, ne da bi bila prijetna. Kulminira v moči umetniškega dejanja in nas pretrese.

Povsod, kjer je bila predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! prikazana, izpostavi problematiko države, v kateri gostuje. In za nekaj stotin ljudi, ki so si jo ogledali tukaj, v Quebecu, je bil šok hud. Provokacija je pravo gibalo te uprizoritve in gre zelo daleč, vendar mora biti tudi naša refleksija enako globoka, če hočemo biti ozaveščeni in trdni in se izogniti pastem, ki nam jih nastavlja Zgodovina. Hvala gledališču, da nam je dalo tako veliko. (Marie-Paule Grimaldi, L’Aut’Journal)