Petnajstletnik. S potenciali, ki iščejo svoj prostor pod soncem. Pred predstavo ne govori veliko: jezen je kot ris, saj se je sprl z domačimi, ki mu ves čas težijo.

Sem preveč napovedovala to predstavo?

Ne, sploh ne. Meni je bila šokantna in zelo dobro postavljena v današnji čas, saj naredi most od preteklosti do prihodnosti in nam pove, da se ne ukvarjamo dovolj s preteklostjo.

Ker se nismo nič naučili iz preteklosti?

Ja, ker se nismo dovolj poglabljali v preteklost, jo razumeli, se ta ponavlja ves čas. Kot cikel. Danes je kriza, prav tako kot konec 80-ih ali pa pred 1. svetovno vojno …

Super. To je torej tema predstave. Kaj pa zdaj?

Ne vem, mogoče sem še preveč pod vtisom. Predstava je bila polna čustev.

Kakšnih čustev?

Šok na začetku. Strah. Potem strah pred streljanjem. Naredi se atmosfera, v kateri sem dobil občutek, da lahko vsak vsakega ubije. Zaradi nedolžnih vprašanj, kdo je tvoj prednik, ali imaš slovensko ali hrvaško zastavo na barki? Tako se predstava začne in hitro prideš do zaključka, da bomo drug drugega pobili. In to je grozno, saj lahko vsak pri drugemu najde kakšno stvar, ki ga bo zmotila, in ga bo zato kar ubil. Mene tudi ogromno stvari moti in imam kdaj izpade nestrpnosti.

Ampak zakaj?

Po mojem zato, ker je najlažje nekoga drugega okriviti za svoje težave. Tako kot je Hitler Jude.

Mene ta predstava spomni na to, kako blizu smo ves čas temu vojnemu stanju. Tu so kolegi, igrajo že dvajset let skupaj, potem pa v trenutku …

… začnejo streljati drug na drugega. Nobena skupna preteklost nič več ne šteje. In to je ta čas po Titovi smrti, ko je kar naenkrat privrela na dan vsa nacionalna nestrpnost. Začela se je notranja državljanska vojna. Zagotovo so bila že prej neka vrenja, ki so se pozneje samo še sprostila. 

Si začutil to, kdaj in kako se začne širiti strah, nacionalizem, ločevanje med ljudmi?

Zelo hitro. Ponavadi pa v kriznem času, kakršen je danes. Ali pa danes spet. Na eni strani se kaže zavist do uspešnejših in na drugi strani iskanje krivca, grešnega kozla za lastne težave.

Z ločevanjem, namesto povezovanjem.

In to ločevanje lahko gre tako daleč, da na koncu ostane vsak sam. Prestrašen, nezaupljiv, nesrečen in zelo jezen.
Ena morija se je tako že sprožila in ta je prikazana tudi v predstavi. Primož (Bezjak, o. p.) je po vsakem prizoru odigral enega tipičnega čefurja: »Kaj je zdaj pičke slovenske?« S tem pokaže, da nismo samo Slovenci nestrpni, ampak so nestrpni tudi drugi do nas. Oni so pač čefurji do nas, ker smo se izognili vojni in nočemo sprejeti (so)odgovornosti zanjo, mi pa smo čefurji do njih, ker jih imamo za manjvredne.

Kdo je potem čefur?

Po moje je čefur vsak, ki dela sranje in krivi za svoje težave druge. In zato smo vsi kdaj čefurji.

Potem se čefurstvo kaže na različnih nivojih?

Ja, kot v predstavi. Srbi do Slovencev, Mariborčani do Ljubljančanov, homoseksualci do heteroseksualcev, tudi igralci do igralcev … In tudi do publike. Najprej se bomo poklali z bolj oddaljenimi narodi, potem pa itak še med seboj, ker ta pot ni rešitev. 

Kako pa si doživel ta napad na publiko?

No, to je bilo meni ful strašljivo. Kar zakrčilo me je. Zanimivo je, ker bi nekdo lahko popizdil, kaj mi boš govoril, da sem beden, kaj mi boš jebal mater ali pa mi govoril, da me boš pofukal.

Pa smo bili vsi tiho.

To je bilo zaradi strahu. Najbrž pa malo tudi zato, ker se zavedamo, da smo v gledališču. Odvisno pa je seveda tudi od tega, kdo to gleda, kako to razume in ali začne te občutke nemoči obračati v neko maščevalnost. To je izvor čefurstva. Ampak igralci v gledališču lahko ustvarijo res grozljivo vzdušje; mi imamo pištolo in vi ste zdaj naši talci, ne greste domov, dokler ne boste začeli razmišljati. Klavstrofobično.

Kaj pa je rešitev?

Ta predstava te premakne. Zdaj razmišljam o tem, kako je pomembno, da se družim in spoznavam različne ljudi. Kot zadnjič, ko sem spoznal super Avstrijce, pa čeprav sem si prej o njih mislil, da so nacistični ritolizniki.

Ampak od kod takšna posploševanja?

Zgodovina, najbrž, predsodki. In predvsem jeza, ker so nas okupirali, in strah pred tem, da nas bodo še enkrat. In nemoč, ker smo manjši. Instinkt preživetja, pač. 

Mogoče ti lahko ponovim to, kar si sam na začetku izpostavil. Preteklost se povezuje s sedanjostjo in nadaljuje v prihodnost …

Naučiti se nekaj iz preteklosti, pustiti za seboj te predsodke, narediti drugače. Ja, razumeti preteklost, ne pa živeti v preteklosti, to je ta obrat, razlika.


O čem pa se po predstavi pogovarjate vi?