Na letošnjem Linhartovem srečanju v Postojni je vaša predstava Družinska zadeva dobila matička; nagrado za najboljšo predstavo v celoti ...
... Meta Černe pa matička za najboljšo žensko vlogo. Z Družinsko zadevo smo se novembra letos predstavili tudi na mednarodnem festivalu ljubiteljskih gledališč Repassage fest v srbskem mestu Ub. Žirija je predstavo razglasila za najboljšo predstavo na festivalu (festival je zasnovan kot revijalni pregled najkakovostnejše produkcije ljubiteljskih gledališč s prostora nekdanje Jugoslavije, op. a.). Meta Černe je tudi tu prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo, Vasilija Fišer pa za scenografijo. Ravno na dan predstave so gledalci Katjo Fajdiga izbrali za igralko dneva.
Letos se je na festivalu Borštnikovo srečanje odprlo precej novih kategorij; program je pester in raznolik, vendar ne vključuje predstav ljubiteljskih gledališč. Bi si želeli, da bi največji slovenski gledališki festival na program uvrstil tudi tovrstno produkcijo?
Mislim, da to ni potrebno. Mariborski festival ima že zdaj zelo raznoroden, obsežen, po mojem mnenju prenatrpan program. Ljubiteljsko gledališče ima svoje bolj ali manj jasno profilirane festivale, svojo publiko. Tekmovalnost je med ljubitelji še bolj deplasirana in škodljiva kot med profesionalci, pa tudi primerjanje s profesionalci. Bolj sem naklonjen netekmovalnim oblikam festivalov, srečanjem.
Na lanskoletnih Čufarjevih dnevih pa je Družinska zadeva prejela nagrado občinstva. Vam je pomembno, iz čigavih rok prejmete priznanje?
Vesel sem vsake nagrade, ne bom se pretvarjal, da ne, mi pa še zdaleč niso ključna motivacija za (gledališko) ustvarjanje. Nagrade občinstva in nagrade strokovnih žirij so različni pokazatelji, čeprav so nekako enakovredne. Občinstvo je praviloma bolj iskreno, strokovne žirije pa ne vedno strokovne …
Leta 2004 ste v mariborski Drami zrežirali komedijo Ti nori tenorji in zanjo dve leti kasneje na celjskem festivalu Dnevi komedije prejeli nagrado strokovne žirije, na ptujskem Skupu pa nagrado občinstva. Več se govori o tovrstnih nagradah kot o nagradah festivalov ljubiteljskih gledališč.
Razumljivo. Več pozornosti je pač namenjeno profesionalizmu, čeprav so marsikdaj ljubiteljski dosežki po krivici medijsko prezrti. Kot sem že rekel, umetnosti in kulture ne dojemam kot tekmovališča, saj je primerjava posameznih del med seboj popolnoma nemogoča. Bi bilo pa morda zanimivo, če bi se poklicni in nepoklicni gledališčniki kdaj tudi premešali …
Se vam zdi, da je premalo slovenskih komedijskih tekstov?
Absolutno premalo. Predvsem pri mlajših, najmlajših piscih. Komedija je občutljiva zadeva. Postaviti jo na oder, narediti smešno in občinstvu privlačno je težko delo. Sam tekst je lahko duhovit, vendar terja tudi duhovito postavitev. Manjka nam dobrih komedij – tekstov in predstav. Je pač tako, da ljudje mislijo, da komediji – zaradi njene narave, ki naj (tudi ali predvsem) zabava – nekaj manjka. Komediji ne manjka ničesar.
Katere dramatike radi prebirate?
Krležo, Shakespearja, Čehova, Pinterja ...
Povezavi: