Borisa Cavazzo poznamo kot vsestranskega, uveljavljenega gledališkega ustvarjalca. Po primarni izobrazbi je igralec, ki se je tekom gledališkega ustvarjanja večkrat »preobrazil« v režiserja, filmskega scenarista, sinhroniziral je otroške risanke in bil dolga leta mentor za dramsko igro na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Izpod njegovega mentorstva izhajajo denimo Jurij Zrnec, Pia Zemljič, Mojca Fatur in drugi.

Igral je tako v institucionalnih kot komercialnih teatrih, zaposlen je bil tako kot gledališčnik kot tudi svobodnjak. Zadnjih nekaj let je v pokoju, a zdi se, da le navidezno. Še vedno redno sodeluje z različnimi teatri, denimo s SNG Drama Ljubljana, SNG Maribor, Gledališčem Koper in še bi lahko naštevali.

V dolgoletni karieri je prejel več nagrad, med drugim tudi najprestižnejšo med vsemi, Borštnikov prstan (leta 1992). Med letoma 1979 in 1987 je v sklopu Borštnikovega srečanja prejel štiri Borštnikove nagrade za različne vloge, leta 2006 je bil nagrajen z vesno za najboljšo filmsko vlogo, v 90-ih je v Sarajevu prejel zlati lovorjev venec za življenjsko delo, bil je žlahtni komedijant … Skorajda ni priznanja, ki ga ne bi izkusil na lastni koži.

Zadnje gledališke sezone zmaguje predvsem kot režiser; leta 2008 in 2010 je bil na Dnevih komedije imenovan za žlahtnega režiserja: leta 2008 za predstavo  ljubljanske Drame, Prerekanja, v pretekli sezoni pa je žirijo prepričal s predstavo Chicchignola v produkciji Gledališča Koper.

V tekoči sezoni ga lahko spremljamo v uprizoritvi ameriškega dramatika Sama Shepparda Lunine mene, ki jo je režiral in v njej tudi zaigral – ob boku z ravnateljem SNG Drama Ljubljana, Ivom Banom.