Mlada igralka je odigrala že vrsto različnih vlog na gledaliških odrih, debitirala na odrskih deskah Slovenskega mladinskega gledališča v Kraljici Margot v režiji Diega de Bree, sodelovala s Plesnim teatrom Ljubljana, SNG Drama Ljubljana in MGL, nastopila na televiziji, v reklamah in kratkih filmih, od leta 2006 pa je članica dramskega ansambla SNG Maribor. V zadnjih štirih letih se je na mariborskem odru predstavila v zelo različnih vlogah, kot so Erika v Bärfussovem Avtobusu, Stella v Tramvaju poželenja, Cepetulja v otroški predstavi Vilinček, Solveig v Peeru Gyntu, Alice v Marberjevi drami Od blizu ali Conchita Perez v nadrealistični erotični drami Ta mračni predmet poželenja.
Za svoje ustvarjalno delo ste prejeli študentsko Severjevo nagrado (2005) in na letošnjem Borštnikovem srečanju (BS) še nagrado za vlogo Alice v predstavi Od blizu v izvedbi Drame SNG Maribor. S kakšnim občutkom ste sprejeli to nagrado?
Z velikim nasmehom na obrazu! Malo sem skakala po sobi, bilo mi je res lepo in toplo pri srcu cel dan in potem še cel teden. Občutek razigrane hvaležnosti, ki se preliva z momenti magičnega.
Kaj vam osebno pomeni ta nagrada strokovne javnosti?
Vesela sem, da se, ko stvari postaviš na svoje mesto, svet na to odzove – kar pomeni, da je vse v nas. To je potrditev, da sem delovala v pravi smeri, kar me navdaja z zaupanjem do sebe in sveta.
Žirija je v obrazložitvi nagrade na BS zapisala, da vaša interpretacija Alice »prepričljivo prehaja med ranljivostjo in čutno ter seksualno osvobojenostjo in predstavlja ključno protiutež trem izvrstnim soigralcem«. Kako ste se lotili svojega lika, ki se mora emocionalno in fizično razgaliti? Kakšni so bili ob tem vaši občutki?
No, »fizično razgaljena« sem bila v spodnjem perilu, česar sem pa že malo navajena (smeh). Plesati striptiz, recimo, mi je čista zabava. Super je. Mene v resnici bolj zadane »emocionalna razgalitev«, ko moram brskati po sebi, da najdem prave tone. In ti toni gredo vedno globlje in globlje. Tako da preko tega včasih doživim kakšno »miniaturno katarzo«, ko presenetim samo sebe, kaj vse še lahko najdem, če grem dovolj globoko. Zdi se mi, da ni konca preseganju notranjih mren, ki nas ločujejo od bistva.
Kako pa ste ustvarjali svojo Alice? Ste jo morda iskali tudi pri Natalie Portman, ki je v filmu odigrala Alice?
V bistvu sem se v ta lik zaljubila na prvi pogled že, ko sem gledala film leta 2004. Potem sem od veselja presenečeno obnemela, ko sem videla, da sem dobila to vlogo. Svoje Alice sem se lotevala s prav posebnim užitkom in ljubeznijo. Ta proces je vedno svojevrstna stvar in ga je težko opisovati. Nad Natalie Portman sem že tako očarana, ampak ker se je režiser namensko odmaknil od filma, o tem sploh nisem razmišljala. Želela sem si najti svoj odnos do »nje«.
Kako pa so vso to goloto glavnih protagonistov in uprizoritev spolnega akta na odru sprejeli gledalci?
Nisem dobila nobene pritožbe na ta račun. To, da gledalci zelo pozorno spremljajo spolni akt, so zanimive stvari, kajne (smeh)? Kdaj se kdo, če smo mu »preblizu«, obrne stran ali spusti kakšen »napol krik v zadregi«, večinoma pa z navdušenjem gledajo, kar je super občutek vzajemnega dajanja in sprejemanja.
Golota je žal še vedno tabu in vsak od nas ima nek stav do tega. Moj je, da bi želela, da bi to »fascinacijo« kot družba že enkrat v celoti presegli in se ukvarjali s stvarmi, ki so pod kožo, razen če ni v njej »res močne poante«. Takšne, ki premika svetove. Ampak se mi zdi, da je ob vsem MTV-ju tudi takšne trenutke vse težje najti. Naša notranjost je veliko večji tabu kot vsi »lulčki in lulike« tega sveta.
Katera nagrada ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost in zakaj, kaj prinese umetniku?
Ne vem, zdi se mi, da je vsaka nagrada lepa. Pravijo, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Gre za to, kakšno vrednost temu pripisuješ in kaj ti to pomeni. Veliko ljudi bi si za marsikaj zaslužilo nagrado, ampak je že tako, da jo ponavadi dobi tisti, ki je ob pravem času na pravem mestu in naredi »pravo« stvar. Te stvari so relativne. Je pa res, da če želiš, da te v tem našem lepem materialnem svetu kdo resno jemlje, pride prav, če »beseda meso postane«. No, sicer pa smo tu zato, da delujemo. In delo se slej ko prej nekje pozna.
Povezavi: