Strokovna žirija Borštnikovega srečanja vas je oklicala za avtorja z baročno domišljijo in z zavestjo o svetovnih modnih trendih. V predstavi Od blizu pa jih je prepričal »natančen minimalizem v oblikovanju vsakdanjega kostuma, ki v številnih transformacijah postaja pomemben element dramaturške gradnje«.
Sicer sem imel v igri še eno predstavo, ki je bila bolj historična, kostumska (predstava s tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja Cenci, MGL, režiser Diego de Brea, op. a.). Ta je bila sodobnejša. Likovno je dobro izgledala, igralci so bili dobri, »štimale« so tiste spremembe, ko so se v detajlih preoblačili ...
Če želiš delati kot kostumograf, se moraš zavedati, da je gledališče sodelovanje. Ne delaš svoje razstave kostumov. To pomeni, da kostum ne sme biti v prvem planu, mora biti prikrit, delovati mora v celoti: da ga opaziš, ampak da te ne obremenjuje. Kostumi morajo odgovarjati konceptu, igralčevi vlogi in njegovi osebnosti. Če ga igralec ne začuti, tudi kostum na odru ne zaživi, pa čeprav je sam po sebi lep. Narediti moraš kompromis z igralcem, če se v nečem ne počuti, kajti igralec ne sme biti obremenjen na primer s tem, da bi se na odru videlo, česar ne želi pokazati. Vedno moraš ohranjati dobre živce in dobro voljo. In se tudi znati boriti zase na lep način. Umetniki so občutljivi in hitro se lahko spreš. Kar nekaj kolegov poznam, ki so morali opustiti to delo, ker niso bili zmožni pogovora, kompromisa; preveč so se držali svoje ideje.
Za kostumografa sta pomembna tudi talent in intuicija; referenčni material in raziskovalni del ... Imeti mora tudi občutek za barve, za detajle, za dobro mero in znati mora začutiti, kaj bi bilo za kakšen komad in karakter najbolj primerno.
Marsikaj pride z izkušnjami. V gledališču delam že 28 let. Po letih bi že kmalu lahko šel v pokoj, ampak sedaj ne mislim na to, ker imam toliko dela in bom užival v njem. Imam srečo, da me kliče veliko režiserjev iz različnih okolij. Nisem vezan samo na Slovenijo. Delam recimo z opernim režiserjem iz Nemčije, s kakšnim iz Avstrije, Italije, Srbije, Črne gore in iz Hrvaške. Vedno različni. In me veseli, da je vsakič nekdo nov. Lepo je tudi delati s kakšnim režiserjem, ki ga poznaš in poznaš tudi njegov stil, ampak v bistvu se moraš ne glede na vse tudi sam potem ponavljati. Ker režiser se iz svojega stila težko izvleče. (Saj to ni tako samo pri nas; recimo Bob Wilson, Pina Bausch pa še marsikdo drug ni nikoli zamenjal stila.) Vsi režiserji majo svoj rokopis. Kot slikarji. Včasih menjajo faze, ampak ko vidim fotografijo z neke predstave, takoj vem, kdo jo je režiral. Tako so močni ti rokopisi, da se takoj prepozna.
Kje vam je najljubše delati?
Glede organizacije je kostumografom seveda najlepše delati v nemških in avstrijskih državnih hišah. Veliko več ljudi imajo zaposlenih. Dosti lažje je delati, ker več časa posvetiš samemu gledanju vaj, saj ti ni treba toliko skrbeti za nabavo in prinašanje materiala. Tam so tudi šoferji, ki te peljejo, prinesejo stvari. Asistenti, hospitanti, praktikanti, šminkerji, garderoberji, krojači, frizerji ... Za zadnjo opero, ki sem jo delal, je bilo 100 zaposlenih. Ne vem, če v Sloveniji v vseh teatrih skupaj zbereš toliko ljudi.
Je za kostumografa nujno, da zna šivati?
Spoznati se mora na materiale, malo mora poznati tehnologije in dobro je, če si je v življenju že kaj zašil, da ima občutek, ko kaj daje v delo, koliko časa bodo približno porabili zanj. Da lahko uskladi svoje ideje s tem, koliko delovnih dni je predvidenih za šivanje.
Najbrž je pomembno, da imate dobrega krojača, ki zna vaše zamisli uspešno realizirati?
Zelo. Zelo je pomembno. In na žalost gredo pri nas vsi študirat za oblikovalce, kostumografe. Nihče ne gre za modelarja, konstruktorja. Sploh pri nas niti ni šol. Morali bi dati štipendije in nekaj ljudi poslati v tujino na kvalitetne šole. V Nemčiji imajo šolo, kjer učijo za poklic modelarja v gledališčih. Spoznavajo vse kroje od Egipta od ranih romanskih, srednjeveških, renesančnih; patinažo, barvanje tekstila, specialne efekte ... To traja štiri leta in res postanejo čudoviti mojstri, ki ti lahko realizirajo vsako skico. Dober konstruktor, modelar je tisti, ki dobro skroji tako petdesetletnemu igralcu kot petletnemu otroku. Ni dovolj, da znaš narediti samo za igralko, ki ima velikost 36. Dobro mora biti skrojena tudi igralka, ki ima številko 46. To je malo mojstrstvo, ki se ga pridobi z leti.
Sicer pa morem povedati, da sem imel veliko srečo, da sem v Beogradu delal s čudovitimi gledališčnimi mojstri in krojači, ki so znali tako lepo prebrati skice in karikature, da si vsakič zažarel od sreče, ko si videl, kako je zašito.
Preberete besedilo pred prvo bralno vajo?
Ja, ja večkrat. In zmeraj še najdem kaj: o avtorju ali kje so to že delali, si malo pogledam slike ... Ko delam, veliko stvari pregledam; potujem, veliko predstav vidim, pregledujem teatrske revije, včasih mi prijatelji kaj pošljejo ... Obiskovati moraš razstave, kupovati nove knjige. Ves čas delati, delati, delati. Če hočeš biti na tekočem, moraš stalno spremljati trend. Pri nas sicer malo zamujajo ti trendi, pridejo malo pozneje. Danes je to dosti lažje spremljati zaradi interneta.
Doma imam velik arhiv, kamor shranjujem tako rekoč vse; če vidim kje kakšno sliko, ki bi me lahko kdaj inspirirala, jo vložim v eno od map, ki so urejene glede na temo. Spravljam tudi zapiske o kakšnih zanimivih tipih. Nekateri na ulici so tako zanimivo oblečeni, da si včasih delam zabeležke. Tako žive karakterje srečaš, neverjetno teatrske. Na primer prav stereotipno: v Italiji vidiš kakšnega gospoda s 15 zlatimi verižicami – živ karakter – če bi ga posnel v eni komediji, bi pa rekli: »Kaj pa Kulaš pretirava, nemogoče!«
Ko razmišljate o določenem kostumu, imate v mislih igralca ali lik, ki si ga med branjem zamislite?
Igralca. Brez igralca ne morem niti začeti delati. Moram jih videti, jih začutiti. Najraje grem pogledat kakšno predstavo. Sama fotografija mi ne pomaga.
V kolikšni meri se vam zdi, da vizualni del predstave, predvsem kostumografija, vpliva na celoto? Kakšno moč ima?
Seveda vpliva. Lahko tudi dvigneš celo predstavo. Igralce postaviš za kakšno stopničko više. Lahko pa jo vržeš dol, tako da te moti, ko gledaš. Včasih igralec, na koncu, ko pride kostum, dobi še en navdih, ki ga inspirira, da je potem še boljši.
Bi za konec še kaj dodali?
Želim samo povedati, da se moramo čim več ukvarjati z mlado publiko. Mogoče bi morale gledališke institucije še več delati z mladimi, predšolskimi otroki, recimo. Ali pa z otroki od prvega razreda naprej. Pri njih bi morali razvijati ljubezen do gledališča. Ne samo tako, da gredo gledat predstave, ampak jih mogoče še več vključevati. Če bi kakšni igralci, takrat ko niso angažirani, šli na šole prostovoljno delat s temi mladimi ljudmi, jih peljali v gledališče, jim pokazali fundus, rekvizite ... naredili z njimi eno malo predstavo, jih povabili v teater, povabili starše ... Z leti verjetno, ko bi bili študentje, bi bili krasna gledališka publika. Ker če se je ne bo negovalo, se bojim, da publike ne bo več: vsi bodo samo na internetu in na Facebooku.
Povezavi: