Pred nami je nova sezona, ki jo bo pričela absurdna drama Kralj umira. Repertoar je – v nadaljevanju – klasičen, s Shakespearjem, Strindbergom, Mametom … Zopet Shakespeare, morda kdo poreče. Gre za kakšno nenapisano pravilo, da se na oder permanentno postavlja enega največjih dramatikov, ali za dejstvo, da so njegova dela brezčasna in režiserjem vedno v izziv?
Menim, da gre za oboje. Ko sem nastopil mandat, smo rekli, da bomo vsako leto odigrali enega Shakespearja. Letos za Beneškega trgovca lahko rečemo, da že zelo dolgo ni bil uprizorjen, prav tako je Julij Cezar lansko sezono prišel na repertoar po dolgem času. Za Hamleta, za katerega pravijo, da je najpopularnejša slovenska igra, pa lahko povem, da smo ga nazadnje igrali pred šestnajstimi leti. Shakespeare je dober avtor in naša zasedba je taka, da bi lahko trenutno ponudili kar štiri Hamlete. Zdi se nesprejemljivo, da bi – glede na močan ansambel – Hamleta izpustili. Naslednje leto bomo imeli Hamleta. Shakespeare je perfekten in koristen za igralski razvoj; napisan je v verzih, kar je za igralce težko, vendar se ravno preko verzov naučijo perfektnega odrskega govora. Meni kot igralcu je neverjeten izziv govoriti Shakespearja v verzih.
Dva slovenska avtorja sta na sporedu: Ivo Prijatelj in Vinko Möderndorfer. Oba nagrajena, prvi z Grumovo nagrado za dramo Totenbirt, drugi je prejel žlahtno komedijsko pero za delo Nežka se moži. Je sodobna slovenska dramatika aktualnejša, bližja občinstvu, privlačnejša? Že dolgo namreč nismo videli Šelige, Zajca, Strniše, Božiča (izvzemši Šumi) …
Ne bom ocenjeval, na kakšnem nivoju je trenutno slovenska dramatika, dejstvo pa je, da si SNG Drama prizadeva uprizarjati nove slovenske tekste. Obe nagrajeni igri smo imeli na repertoarju še preden sta bili postavljeni na zmagovalni oder. Nežka se moži je spretno napisana igra in si zasluži uprizoritev na mali sceni, Totenbirt pa se mi sploh zdi velik dramski dosežek. Nimam slabe vesti, če ne uprizarjamo afirmiranih slovenskih dramatikov. Zdi se mi, da je prapremiera nekaj izjemnega; seveda se pogovarjamo o Šeligu in drugih starejših avtorjih. Kar se tiče slovenskih avtorjev, so pri nas v Drami kar solidno zastopani.
Režijsko taktirko bo – tako kot lani – prevzela tudi gostujoča Avstralka Lindy Davies. Kaj je botrovalo dejstvu, da ste jo zopet povabili? So Premenjave žele uspeh?
V Premenjavah so posamezni igralci dosegli presežek in umetniški preboj. To je prvi parameter, da smo Daviesovo ponovno povabili, poleg tega pa je prihajajoča predstava zelo aktualna (Prizori usmrtitve).
Prav tako bosta režirala še dva tujca: Purcarete in Popovski. Po kakšnem ključu izbirate goste?
Grob repertoar smo naredili z našo dramaturško ekipo že za naslednje sezone in ne samo za letošnjo, hkrati pa razmišljamo, po kakšnih afinitetah bi vabili režiserje. Nekateri mislijo, da mi samo sedimo in čakamo na režiserje s teksti pod pazduho, da nam povejo, kaj bi radi režirali. Nasprotno. Mi imamo določene tekste in se na podlagi vsebine dogovarjamo z režiserji. Lahko pa pride kdo z dobro idejo in dobrim tekstom in zadevo vsi na vrat na nos sprejmemo. Tako se je zgodilo z igro Ko sem bil mrtev v režiji Diega de Bree in želi smo uspeh, nekaterim problemom (predvsem z avtorskimi pravicami) navkljub. Mi imamo nek osnovni skelet narejen do konca mojega mandata in glede nanj se dogovarjamo z režiserji. Mile Korun je pred dvema letoma dejal, da ne bo več režiral. Pa smo dobili Totenbirta in rekli, da to igro lahko rahločutno in precizno na oder postavi gospod Korun. Vemo, kaj delamo.
Kako gledate na preteklo sezono? Prihaja nova publika?
Iz sezone 2008/09 v sezono 2009/10 nam je upadlo število abonentov v glavnem na račun študentov in dijakov. Število rednih abonentov je približno isto. Vpisi za letošnjo sezono še potekajo, zato s številkami še ne razpolagamo. Čakamo še oktobrski vpis študentov in dijakov, se pa gibljemo na približno istem nivoju kot lansko leto. Kar pa se tiče sezone, sem z lansko zelo zadovoljen in tudi odzivi publike so pozitivni, prijazni; po e-pošti prejemamo obvestila, da se ljudje veselijo nove sezone. Repertoar je klasično naravnan, kar pa se mi ne zdi slaba stvar. Nekateri resda ne marajo klasičnega dramskega gledališča (tudi profesorji na AGRFT so med njimi), ampak tudi to bom prenesel. Smo pač hiša, ki je zavezana temu, da uprizarja slovenske novitete in evropsko ter angleško klasiko. Zaupam v program, ki smo ga dali na plano. Naslednja sezona bo govorila o hrbtenici našega teatra. Stvari niso ad hoc, niso nepremišljene. Če me vprašajo, kaj je rdeča nit sezone, niti ni tako pomembno, jaz vem, kaj je rdeča nit mojega mandata.
Povezave: