Temperamentna igralka je že med študijem aktivno sodelovala v različnih gledaliških projektih in v kratkih filmih, po študiju pa igralsko pot nadaljevala v SNG Drama Ljubljana, GOML-u, Prešernovem gledališču v Kranju, Špas teatru, SNG Nova Gorica, Mestnem gledališču Ptuj in v Gledališču Koper, kjer je danes stalna članica ansambla. Nastopila je v celovečernih filmih, poleg že omenjenega V leru, ki ji je prinesel Stopovo nagrado za mlado igralko, še v Ljubljani in Odgrobadogroba, v kratkih filmih (Srce je kos mesa, Vučko, Lesi se vrača…) in televizijskih nadaljevankah (Peta hiša na levi, Pod eno streho). V zadnjih letih je postala nenadomestljiva članica koprskega gledališča, kjer nastopa tako rekoč v vseh svežih hišnih predstavah, tudi v Chicchignoli, v kateri je zaigrala protagonistko in si tako zaslužila naziv žlahtna komedijantka 2010 na Dnevih komedije v Celju.
Upodobitev lika Eugenie »z žensko radoživo, humorno in notranje izostreno močjo« v uprizoritvi Chicchignola Gledališča Koper vam je na Dnevih komedije 2010 prinesla častni naslov žlahtna komedijantka. Kaj vam osebno pomeni ta nagrada strokovne javnosti?
Čeprav do nagrad ne gojim neke posebne naklonjenosti, moram reči, da sem se je zelo razveselila. Prijetno je, ko se nagrada prikrade do tebe kot še nepoznan prijatelj in občudovalec ter te takrat, ko to najmanj pričakuješ, a hkrati najbolj potrebuješ, radostno potreplja in ti zarotniško priseže, da ni vse, kar počneš, povsem brez smisla in je kdaj treba tudi vztrajati.
Reakcija občinstva je pri komediji bolj očitna in igralec lažje zazna, kako so ljudje sprejeli njegovo sporočilo, bolj kot pri drugih zvrsteh dramatike. Radi ustvarjate like v komedijah?
Pri ustvarjanju likov nimam prioritet. Dejstvo je, da me navdihuje in navdušuje vsak dobro napisan lik. Je pa res, da je igranje v dobro sprejeti komediji, ko si moraš kdaj skozi salve smeha dobesedno izboriti prostor za svojo naslednjo repliko, izredno močno in zasvajajoče doživetje. Publika ti dejansko da krila in občutek imaš, da bi lahko gore premikal!
Gorazd Žilavec in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/Foto: Radovan Čok
Slovenci imamo radi komedije in te predstave so po navadi velike uspešnice. Ali je nagrada tudi potrditev, da Slovenci zmoremo sprejeti šale na svoj račun in celo k temu spodbujamo z nagradami?
Teh nagrad nisem nikoli razumela kot dokaz sposobnosti Slovencev smejati se šalam na svoj račun. Mogoče so se rodile celo zaradi dejstva, da je komedija mnogokrat podcenjena in v primerjavi z »resnimi« dramskimi predstavami smatrana za drugorazredno in zato tudi redkeje uvrščena na festivale, igralci v njej pa tako prikrajšani za možnost nagrade. Slovenci se radi smejemo šalam na svoj račun, še raje pa tistim, v katerih prepoznavamo napake in neumnosti svojih mam, očetov, partnerjev, sosedov in seveda šefov!
Renato Jenček in Mojca Fatur v predstavi Chicchignola (Gledališče Koper)/Foto: Radovan Čok
Se naše komedijante dovolj spodbuja z nagradami? Katera nagrada je po vašem mnenju v našem prostoru zares nekaj vredna?
Predvsem sem mnenja, da nagrada nikoli ne bi smela biti glavna spodbuda za delo. Komedijo razumem kot zvrst, pri kateri imaš možnost gledalce skozi smeh in traparije sprostiti ter odpreti do te mere, da postanejo sposobni absurdne situacije z odra prepoznavati tudi v svojem lastnem življenju. S komedijo lahko na zelo lahkoten in nevsiljiv način pokažeš na tiste manj prijetne in nečastivredne plati človekove narave. In ker komedija ne moralizira in ne žuga s prstom, si marsikdo v smehu prizna, da je tudi sam včasih takšen. Zato je meni glavna spodbuda to, kako gledalca toliko omehčati, da se prepusti in s svojo odprtostjo radostno soustvarja tako dani trenutek kot predstavo v celoti. In kar je najpomembneje, mogoče čisto po tihem in po malem na novo ustvarja tudi sebe.