Po mnenju strokovne žirije se je Janja Majzelj pri oblikovanju osrednjega lika Bergmanove drame Persona (Mini teater Ljubljana, režija Janez Pipan) – Sestre Alme, izkazala s »čudovitim igralskim razponom« in si tako prislužila Borštnikovo nagrado. Alma je polna na videz diametralnih nasprotij, saj je »obenem zrela in naivna, svetla in žalostna, polna življenjske radosti in v strahu pred pastmi življenja«, kot je v obrazložitvi zapisala žirija.
Bi lahko rekli, da je vaša igralska kvaliteta prav združevanje tako očitnih nasprotij? Menda se je že v študijskih letih, ko ste sodelovali pri gibalni skupini Betontanc Matjaža Pograjca, izkazovala vaša sposobnost lahkotnosti in eksplozivnosti obenem.
V vsakem človeku se v nekem segmentu bije bitka dveh nasprotij in mislim, da nam prav to daje živost. V umetnosti lahko to bitko izrazimo kreativno, v življenju pa se lahko zaplete. Spričo poplave nasvetov za zdravo življenje v današnjem času je eno najbolj pogostih modrovanj tisto o zmernosti in harmoniji telesa in duha. Vse lepo in prav, ampak kje so potem iskre, ki se krešejo? Udobno in lepo je v tistih redkih trenutkih harmonije, nujno je, da se sem pa tja zatrese zemlja ... da se nekam prestaviš. Razlika med odrom in življenjem je v tem, da na odru iz iskrenja lahko narediš ognjemet, v življenju pa dolgo časa tolčeš kamen ob kamen, da bi na koncu za sekundo uzrl iskro.
Kako je bilo ustvarjati svojo vlogo ob soigralki, ki, kot to od nje zahteva lik, skoraj ne spregovori, kar ni preveč pogosta situacija v klasičnem dramskem gledališču? Je bil prav tu ključ do navdiha, igralskih rešitev ...?
Za sabo imam številne vloge, ki niso temeljile na tekstu – Betontanc z Matjažem Pograjcem, Silence Silence Silence Vita Tauferja, da naštejem le najbolj očitne. S Tomijem Janežičem smo igralsko poglobljeno delali na vsaki predstavi, dostikrat brez besed. Izrazno sredstvo igralca je on sam, besede so le pomoč ali smernica. Če samo govoriš in ne izražaš ničesar, so tvoje besede brez pomena. V primeru Persone soigralka »govori«, le da brez besed. Na oblikovanje moje vloge ni imela vpliva odsotnost soigralkinih besed.
So vam bili tudi drugi soigralci vir navdiha?
Vsi igralci skupaj delamo predstavo. Torej – vsak zase in skupaj. Če sodelovanja ni, se to pozna na predstavi, ki je zato slabša. S soigralcem, s katerim se ujameš, se prizori lahko razvijajo v neslutene širine in globine. V obratnem primeru je lahko vsebina precej plitka in imaš občutek, da stvari ne grejo nikamor. V orkestru glasbil ima vsak inštrument svoje mesto. Težko bi bilo poslušati simfonijo, če bi vsi hoteli biti trobenta. Vir navdiha je vse v predstavi, kadar ta poteka z zavestjo in odgovornostjo do skupnega dela, hkrati pa stojiš za svojim likom.
S kakšnimi občutji ste sprejeli Borštnikovo nagrado?
Vesela, vesela. (nasmeh)
Koliko vam sicer pomenijo nagrade in priznanja?
Osebno sem bila vedno vesela vsake nagrade, seveda pa je veselje večje, kadar jo dobiš ob pravem času. Zlata ptica ima pri 20-ih večji pomen kot pri tridesetih. Borštnikova se ne ozira na leta, razen tiste za mladega igralca in prstan. Sama o nagradah nikdar ne razmišljam vnaprej. Zaznam pa, kdaj bi si za vlogo kakšno zaslužila. Kadar se to zgodi, je že opravljeno delo tako velika nagrada, da je tista uradna sicer potrdilo, ne more pa bistveno vplivati na mojo osebnost. Je pa res, da dostikrat pomislim, kako so nekateri poklici v gledališču prikrajšani ravno za nagrade, ki ti uradno dajejo občutek napredovanja. V Mladinskem gledališču imamo na primer odličnega tonskega mojstra in oblikovalca luči, ki za svoje delo ne moreta prejeti nobene potrditve. Enako je pri glasbenikih, ki ne delujejo v klasičnih orkestrih.
Povezavi: