V obrazložitvi ob podelitvi nagrade ZDUS-a za igralske dosežke v letu 2009 je žirija poudarila, da vaša interpretacija ponuja polno in bogato gledališko doživetje. S kakšnimi občutki ste sprejeli nagrado stanovskih kolegov, torej društva, ki skrbi za razvoj in ustrezno kvaliteto gledališke kulture in dramske umetnosti pri nas?
Vsaka nagrada je ustvarjalcu potrditev, da je bilo njegovo delo opaženo. Če je bilo nekaj res najboljše, je seveda težko presoditi; predvsem v umetnosti so takšne sodbe relativne. So pa nagrade nesporno priznanje, ki se vsakomur prileže in mu daje vzpodbudo za nadaljnje delo. Še zlasti, kadar čutiš, da si se pri določenem delu, vlogi, resnično spopadel z nečim novim in posebnim, z nečim, kar je bilo še posebej vznemirljivo, za kar si moral prestopiti svoje meje znanega in tako na nek način preseči samega sebe. Če je pri tem nastalo delo, ki je zate neke vrste presežek, in če so ga kot takega opazili tudi drugi in ti zanj podelili nagrado, je to še posebej dobrodošlo.
Katera nagrada ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost?
Težko rečem, katera nagrada ima pri nas največjo vrednost v času, ko se skoraj vsaka vrednost meri z denarjem. Najbrž je za vsakogar vsaka nagrada dobrodošlo priznanje, kljub temu pa imajo verjetno za igralce največjo težo prav stanovske nagrade, kot so ZDUS-ova, Borštnikova in Prešernova. Najprestižnejši nagradi sta nesporno Borštnikov prstan in nagrada Prešernovega sklada.
Kako ste ustvarjali zahteven lik M v pesniški dramski predlogi Sarah Kane in v režiji Vita Tauferja?
Čeprav se z enako zavzetostjo lotim čisto vsake vloge, se včasih zgodi, da se razni dejavniki srečno »pokrijejo« in sestavijo tako, da se zgodi vloga, ki mi je še posebej draga. Ta je bila takšna: od mene je zahtevala, da razgalim svojo notranjo intimo do skoraj skrajne meje in vendar ravno toliko, da je bila »golota« še prijetna, razbremenjujoča, skoraj katarzična. Režiserju pa gre zasluga, da me je v ravno pravi meri »pustil samo«, da raziskujem in kopljem po svojem notranjem svetu in ga po svoji presoji spajam s svetom Sarah Kane, njenimi besedami in občutki. Hkrati pa je znal pravi čas poseči v proces in me usmerjati.
S predstavami Slovenskega mladinskega gledališča ste gostovali na odrih tridesetih držav, sodelovali ste tudi z neinstitucionalnimi gledališči, igrali v več kot desetih filmih in ustvarjali lastne projekte. Kakšni (samostojni) projekti v gledališču vas čakajo v prihodnje?
Upam, da bo zmerno veliko novih projektov. Ravno toliko, da jih bom lahko kvalitetno in z vso posvečenostjo izpeljala, ter da bodo čim bolj raznoliki. Prav raznolikost projektov mi je najbolj draga, saj me vodi k nenehnemu prilagajanju, ohranja delo zanimivo, mene pa radovedno, strastno in oprezno. Skoraj vsak ustvarjalec nenehno dvomi ter se sprašuje o pravilnosti in kvaliteti svojega ustvarjanja, pa naj je ustvaril še toliko dobrega. Ta dvom je edino zagotovilo za živo ustvarjalnost. Če delo postane rutina, če kvantiteta premaga kvaliteto, ta dvom neopazno utihne in z njim skoraj gotovo tudi ustvarjalnost. Nenehne novosti me ohranjajo živo, zato igram, pišem, režiram – vse z enakim veseljem, saj je vse teater, medij, skozi katerega se izražam. Pravkar ustvarjam novo vlogo v predstavi Oliver Twist v režiji Matjaža Pograjca, pišem novo dramo za svojo naslednjo avtorsko predstavo, pripravljam državno proslavo, čakam, da izide moja nova knjiga za otroke, učim scenaristiko na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici … Spotoma pa z največjim veseljem po vsem svetu potujem s predstavami Slovenskega mladinskega gledališča, kar je zame tudi največja nagrada za moje delo.
Povezavi: