Nataša Živković je sodelovala s številnimi koreografi in koreografinjami (Maja Delak, Yasmine Hugonnet, Mateja Bučar, Mala Kline, Milan Tomašik, Matjaž Farič …), v gledaliških predstavah (Hiša srečanj, Hiša Marije Pomočnice, Out, Pot v Jajce, Peklenska pomaranča, Making Medea …) in v okviru kolektiva Via Negativa. Nagrado zlata ptica na področju scenskih umetnosti za leto 2009 je prejela kot »priznanje za umetniške dosežke v plesno-gledališki predstavi Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)« (2009, Mesto žensk, Cankarjev dom), kjer si oder deli s svojo mamo, Elizabeto Živković, pa tudi za »angažirano in vztrajno delovanje na področju sodobnega plesa«.
V predstavi Making Medea Uroš Kaurin reče, da je Nataša Živković francistka in komparativistka, da občasno pleše, vendar da igralka zagotovo ni. Kdo torej si?
Kdo smo, je večno vprašanje. Sama bi se označila kot performerko, ker mi je oznaka 'plesalka' postala preozka. Izraz 'performer' v tem primeru razumem v širšem smislu, kot izraz, ki označuje pozicijo subjekta na odru, nekoga, ki ustvarja na odru in je več kot samo plesalec ali igralec ali pevec in tako dalje.
V tej predstavi je veliko poigravanja s tem, kako vidiš samega sebe, kako te vidijo drugi, kdo je Uroš in kdo sem jaz. Omenjeni citat je postavljen znotraj tega poigravanja. Slovenski prostor me je pogosto razočaral zaradi »predalčkanja«, ker nisem igralka po izobrazbi. Uroš me je povabil k ustvarjanju predstave, veliko se je ukvarjal z mano in veliko sva delala na tekstu. Mislim, da je s tem pokazal, da ni pomembna posameznikova izobrazba, ampak njegova pripravljenost za delo.
Plesna izobrazba pa ti ni tuja; trenirala si balet. Zakaj si se preusmerila v sodobni ples?
Dokončala sem srednjo baletno šolo, a sem vedno čutila, da mi balet ne ustreza, da ga nimam v telesu, pa tudi v ideološkem smislu me ni nikoli zanimal; ponavljanje zgodovine, ustaljene koreografije, zgodbe o princih in zasanjanih dekletih. Zanimivo pa se mi zdi poigravanje z baletom in z njegovo formo, na primer da se jo uporabi v drugačnih kontekstih in se jo tako redefinira.
Nagrade zlata ptica podeljujejo mladim in inovativnim ustvarjalcev, ki prinašajo nove vsebine in nove estetske postopke ter drugačno razumevanje produkcije, prezentacije in distribucije umetniškega dela na različnih področjih. Kako v skladu s temi merili doživljaš nagrado?
Nagrada mi je seveda pomembna. Sama inovativnosti v tej predstavi ne prepoznavam v tem, da sem za soigralko izbrala mamo, ampak predvsem v želji, da z veliko mero iskrenosti spregovorim o konkretnem odnosu, ki je oseben, intimen in obenem univerzalen. To pravzaprav samo po sebi ni inovativno; izkazalo pa se je, da ljudje cenijo pogum na odru, in morda je tako imenovana inovativnost predstave prav v njeni odkritosrčnosti, v njeni skromni nezlaganosti. Problem večine današnjih, predvsem sodobnoplesnih predstav vidim v tem, da njihov »statement« ni berljiv, da ne veš, kaj so želeli povedati. V tem smislu mi je ta nagrada posebna; očitno je ustrezala kvalitetam, ki jih podeljevalci nagrad zlata ptica podpirajo.
Kako je do ideje za predstavo in za sodelovanje z mamo sploh prišlo?
Jasmina Založnik, ki je takrat sodelovala pri festivalu Mesto žensk, mi je predlagala, da naredim svoj prvenec. Ta misel me je sprva prestrašila, saj se mi je zdelo ustvarjanje lastne predstave zelo zahtevno; vzela sem si eno leto časa za premislek. Na sodelovanje z mamo pa je vplival tudi dogodek na Mestu žensk tri leta pred premiero, ko sva se obe udeležili okrogle mize v okviru Mesta žensk. V nekem trenutku je moja mama vstala in postavila ustvarjalkam vprašanje, zakaj je sodelovanje med generacijami tako redko. Običajno so ustvarjalci razmeroma mladi in zanimalo jo je, zakaj na odru ni starejših. To se mi je zdelo zanimivo vprašanje. Ta pojav je bolj značilen za slovenski prostor; v tujini pogosteje vidimo na odru starejše ljudi ali naturščike.
Kako je mama Elizabeta reagirala na tvoj predlog? Verjetno je to kar pogumna gesta za nekoga, ki ni vajen odra?
Predlog je vzela predvsem kot izziv. Najbrž sem pri njej začutila potencial nastopanja, in ko sem jo vprašala, ali bi z mano delala predstavo, je premišljevala približno dve minuti, potem pa rekla, da bi. S tem hitrim odzivom je tudi mene presenetila. Omenila sem ji, da ustvarjanje predstave zahteva kar nekaj truda in da bo verjetno prišlo do kakšnih težjih osebnih, psiholoških trenutkov, a je ostala pri svoji odločitvi. Njen odziv je bil zelo jasen.
V procesu sta se srečala zasebni (osebno preiskovanje vajinega realnega odnosa) in profesionalni del (ustvarjanje predstave, ki bo na ogled javnosti). Ali je v tem primeru ta vstop zasebnega povzročal kakšne težave?
Ne, nobenih specifičnih težav glede na najin odnos ni bilo. V procesu sva naleteli na običajne, občečloveške ustvarjalne izzive oziroma vprašanja, ki se pojavljajo pri ustvarjanju vsake predstave, s komerkoli. Je pa proces prinesel nekaj drugega; v njem sva se ugledali kot kreativni osebi in uspeli pridobiti kvalitetno distanco v odnosu mati – hči. Mama me je ugledala kot režiserko, kot ustvarjalko, ki jo usmerja v kreativnem procesu, jaz pa mamo kot osebo, ki lahko izrazi zanimive reči. To mi je bilo zelo dragoceno.
Torej je sodelovanje vplivalo tudi na vajin zasebni odnos.
Definitivno. Najbrž se sliši malo patetično, ampak je res. Zdi se mi, da imava od takrat dalje kvalitetnejši odnos. Nasploh mislim, da kreativnost med ljudmi odpira nove horizonte komunikacije. Pogosto smo zaprti v navajene odnose, vzorce vedenja, delovanja in reagiranja. Igra pa ima potencial, da odpira nove relacije, drugačne načine vedenja.
Kako je mama sprejela tvojo vlogo, ko se je znašla na sebi nepoznanem področju in si ti kot režiserka prevzela vodstvo oziroma moč, ki sicer v realnem življenju pripada staršem?
V določenem delu procesa sem se precej poigravala z močjo in prenosom moči. Mama je bila v življenju na nek način moj prvi režiser, pri ustvarjanju predstave pa sem jaz kreirala in usmerjala njeno vlogo, kar je začutila kot rahlo manipulacijo. Gre sicer za običajen proces; avtor predstave mora, tudi če je demokratičen, sprejemati odločitve, torej ima večjo moč. To je v nekih trenutkih pri njej sprožilo občutek, da manipuliram z njo. Z dramaturginjo Jasmino Žgank sva tudi menili, da se mora predstava na nekaterih točkah zaostriti, da ne bi delovala sentimentalno, zato smo vprašanje manipulacije vnesli v samo predstavo. Pri teh vprašanjih je zanimivo, kako so obiskovalci doživljali predstavo; nekateri so občutili mojo manipulativnost in neusmiljenost do mame, drugim pa se je zdelo izredno lepo, da nastopava skupaj z mamo. Veliko jih je reklo, da bi si predstavo ogledali skupaj s svojo mamo.
Si se že na začetku predstave lotila z mislijo na premeščanje moči? Nekje si povedala, da si predstavo vzela tudi kot poskus potujitve, kot odrasla oseba, ki je sedaj pripravljena na »soočenje in obračun z realno osebo«.
Začetek je bil zelo blag. Prvi mesec dela je bilo vse še zelo odprto, zanimalo me je predvsem, kako sploh lahko delam s svojo mamo kot soigralko, kot z osebo, za katero predpostavljam, da nosi odrski potencial; kako lahko spodbudim ta potencial in kako se lahko srečava v ustvarjalni poziciji, ki sprva ni bila pozicija preigravanja moči. To je prišlo kasneje; ko smo začutili potrebo, da dogodke dramaturško zaostrimo. Spomnim se vaje, ko sem želela sprožiti konflikt, mama pa je ugovarjala, zakaj potrebujemo konflikt, ali ne moremo narediti lepe predstave ... Želela sem tudi poživiti proces, da ne bi bili le prijazni drug z drugim. Vprašanja moči so prišla kasneje, ko smo razmišljali, kaj želimo povedati in kje bo ost predstave.
Omenila si dve različne možnosti razumevanja: vnos konflikta ali lepa predstava. V predstavi je zanimivo vzpostavljen »problem« umetnosti, sploh sodobne, ki jo po tvojih besedah mama opredeljuje kot nekaj nepotrebnega, nerazumljenega in ki ne zagotavlja varnosti preživetja. Ali Elizabeta po tej izkušnji drugače razume sodobno umetnost?
(Smeh) Sodobno umetnost razume na svoj način. Morda razmišlja o njej nekoliko bolj kompleksno.
Kaj te sicer kot performerko in plesalko najbolj zanima?
Moram priznati, da sem trenutno v nekako »hecnem« obdobju; zadnje dve leti sem neprestano delala in sem se kreativno nekoliko izčrpala. Mogoče sem malo izgubila stik z življenjem. Trenutno si kot ustvarjalka želim enostavno – zaživeti. Morda si želim tudi vstopiti v drugačno kreativno okolje in sodelovati z ustvarjalci, ki niso del slovenske scene. Slovenski prostor je majhen in včasih človek potrebuje prevetritev.
Pri ustvarjanju me še vedno zanima, kako narediti dobro predstavo. Vseeno, ali gre za plesno ali gledališko, takšnih meja sama ne postavljam več. »Dobro« zame pomeni ne le, da je predstava všečna, ampak da ima jasen »statement« in da je v njej razbrati razmislek o svetu. Ne želim delati predstav, za katere ljudje rečejo »še ena takšna predstava«; vedno je potrebno premisliti, kaj so temeljne stvari, ki jih lahko sporočaš preko umetnosti, preko predstave. Lahko gre za zelo osebne stvari.
Sodelovala si z različnimi koreografi in tudi v nekaj gledaliških predstavah. Bi lahko izpostavila proces ali predstavo, ki ti je bila posebej pri srcu?
Uživala sem pri ustvarjanju in nastopanju v predstavi Drage Drage (koncept in koreografija Maja Delak; Emanat, Mesto žensk, PTL); s to predstavo smo veliko gostovali in je ena izmed mojih redkih plesnih predstav z življenjsko dobo nekaj let. Tudi kot skupina smo bili zelo močni. Ustvarjanje Maje Delak mi je še vedno zelo dragoceno. Inspirira me tudi Bojan Jablanovec. Vsekakor sta to osebi, ki sta me miselno in kreativno najbolj prebudili in ob katerih sem se najbolj razvila. Nekateri pravijo, da se njun vpliv opazi tudi v moji predstavi, kar pa se mi ne zdi problematično; če si z nekom miselno povezan in se od njega veliko učiš, je običajno, da se to odraža tudi v tvojem delu. Vsi nenehno srkamo elemente, ki so nam všeč in jih zavedno ter nezavedno uporabljamo v svojem delu. Res pa je, da je potrebno te vplive enkrat predelati v nekaj svojega.
Povezava: