Sobotni poletni večer je kot nalašč za skok v sredico gledališkega dogajanja, z nogami ali s kolesom tam mimo slovenske nacionalke hitijo obiskovalci in jaz sem le ena festivalskega vzdušja že(l)jna duša več. Da si v spomin vtisnem vse nasmehe in besede, ki jih sprožijo misteriozni dogodki. Žal se – ponovno – lahko moja percepcija predstav in zunajodrskega druženja transformira samo v obliko besednega zapisa. Pravim žal, saj sem že drugič (do sedaj torej vedno) v stanovanju – na varnem, kakopak – pozabila fotoaparat. Pa se vseeno dokaj pogumno spopadem z nasmejano množico, ki čaka na tako (za)želeno vstopnico, in skušam zabeležiti tokratne odzive, velikosti nasmehov, širino objemov ter stopnjo vznemirjenega pričakovanja. Drgetov in potenja (vsaj psihološkega) ni, veselih, zdravo rdečih lic in belih zob pa nihče ne skriva.
Ko se dan prevesi v večer in na nebu migetajo zvezde, Levi namreč zopet pokažejo zobe. Sobota je sicer tokrat malce bolj umirjena, po včerajšnji otvoritveni zabavi se vendarle (zasluženo) prileže počitek. Ampak Levi v vseh desetih dneh nikoli ne zatisnejo obeh očes: vsem, ki jim je petkova uverturna predstava Radio Muezzin z urnika spolzela zaradi razprodane dvorane, je 21. avgust velikodušno prinesel ponovitev. Rimini Protokoll ima – sodeč po udeležbi – dobro frekvenco in zveste privržence; nekateri jih spremljajo že več let, tudi v tujini.
Obiskovalcev potemtakem ni manjkalo niti na tokratnem vnovičnem gledališkem dogodku. Lepo je opazovati, kako festival združuje in zbližuje različne profile ljudi, ne samo starih (tradicionalnih) festivalskih sladokuscev. Povratniki in prišleki, študentarija in njihovi starši (celo – resda v precej manjši meri – dedki in babice niso izvzeti), domačini in turisti z vseh vetrov so tudi tokrat napolnili dvorano in dokazali, da so meje (že) podrte.
Dogodki na področju zbliževanja narodov se bodo nadaljevali še natanko osem dni. Večer po slavnostnem odprtju je že zaključen; del publike je družno odšel na ploščad SEM-a, preostala se je razgubila po številnih ljubljanskih lokalih ali odbrzela neznano kam. Tudi domov, pred (najbrž) stalno pregret računalnik, da bi – tako kot jaz – do zgodnjih jutranjih ur ubesedila tokratno atmosfero. Tako, za spomin in bralno ozimnico, kadar primanjkuje tovrstnih mednarodnih srečanj. Sproščenost, neka poletna lahkotnost in domačnost najbolje opišejo utrip sobotnega večera, ko se je okoli lokomotive pričel nabirati nov krog ljudi. Za še en prijeten in prav nič bleščav, toda kakovosten ter poučen (takšna je – z izpostavljeno okoljsko problematiko – tudi rdeča nit letošnjih Mladih levov) večer.