V desetih letih je Djilasova zrežirala več kot trideset predstav, ki so nastale v različnih gledališčih, produkcijskih pogojih in na osnovi zelo raznolikih predlog. Med njimi je bilo tudi kar nekaj odrskih adaptacij romanov, ki se jih je lotila v sodelovanju z dramaturginjo Tatjano Doma.
Resda je vsaka predstava in vsak projekt, ki se ga režiserka loti, drugačen, prilagojen različnemu občinstvu, času, prostoru, temi. Tudi svojo idejo, razumevanje in vizijo vedno znova predstavi v novem stilu. A vendar se skozi bogat repertoar Djilasinega ustvarjalnega dela vleče razpoznavna rdeča nit.
Vizualizacija romana in alternativni pristopi
Diplomirana gledališka in radijska režiserka je leta 2008 z nalogo Vizualizacija romana – alternativni pristop k uprizarjanju romana v gledališču pod mentorskim vodstvom Dušana Jovanovića magistrirala na ljubljanski AGRFT. Da ji je roman še vedno zelo blizu in ljub, je opaziti v njenih odrskih adaptacij, kot so Fužinski bluz Andreja Skubica v priredbi Ane Lasić (SNG Drama Ljubljana, 2005), Gospod Chance Jerzyja Kosinskega v priredbi Tatjane Doma (Prešernovo gledališče Kranj, 2005), Šolski zvezek Agote Kristof (E. P. I. center in SNG Drama Ljubljana, 2003) ali Kandid ali optimizem, ki ga je ponovno priredila v sodelovanju s Tatjano Doma (Drama SNG Maribor, 2009).
Vendar Djilasova svojega režijskega dela ni okrnila le na romane, kar je mogoče razbrati v paleti uprizoritev, pod katerimi je podpisana: od predstave Pomarančna koža Maje Pelević (MGL, 2010), Sahib – impresije iz depresije Nenada Veličkovića (Cankarjev dom Ljubljana, 2009), Skrivni strahovi na javnih krajih Alana Ayckbourna (SNG Nova Gorica, 2008), Ahasver Vasilija Sigareva (SNG Drama Ljubljana, 2007), Ta postelja je prekratka Nine Mitrović (SNG Nova Gorica, 2007), Tukaj Michaela Frayna (Mestno gledališče Ptuj, 2006), Delirij v dvoje Eugèna Ionesca (Gledališče Glej, 2004), Anywhere Out of This World Boštjana Tadla (SNG Drama Ljubljana, 2004) do Disco pigs Ende Walsh (Gledališče Glej, 2002).
V čarobnem svetu lutk, glasbe in kabareta
Tudi otroškim predstavam režiserka ni obrnila hrbta; režirala je še nekaj lutkovnih predstav, denimo predstave Ko nihče ni imel kaj početi Toona Tellegena (Mini teater v koprodukciji z gledališčem Jaz in ti, 2002), Gregorjevo čudežno zdravilo Roalda Dahla (Mestno gledališče Ptuj, 2003), Drugačen Kathryn Cave (Mini teater, 2003), Dvojčici po prirejenem romanu Ericha Kästnerja (v sodelovanju z dramaturginjo Tatjano Doma, SLG Celje, 2004), Čebelica Maja po motivih knjige Waldemarja Bonselsa (Lutkovno gledališče Maribor, 2008) pa lanskega lutkovnega spektakla Knjiga o džungli (LGL, 2009) in mladinskega, skorajda muzikala Tom Sawyer in vražji posli Milice Piletić po motivih knjige Marka Twaina (SLG Celje, 2009).
Pravzaprav so glasbeno-gledališki projekti pri Djilasovi kar pogosti; še največ jih je ustvarila skupaj z Boštjanom Gombačem, tudi takšne, kot je večna kabaretna predstava Patty Diphusa, izpovedi pornodive po motivih zgodb Pedra Almodóvarja (Familija in MGL, 2004), ki je na programu že sedmo sezono. Ali pa O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni avtorja rokgre po motivih zgodb Raymonda Carverja (Familija in MGL, 2006) ter Atrakcija Polifemo v sodelovanju s Tatjano Doma in po zgodbi Estrellita Marinera avtorice Laure Esquiavel (Familija in Cankarjev dom, 2006). Bila je tudi producentka in dramaturginja pri glasbeni predstavi Branka Završana Solistika (MGL in Familija, 2008).
Režiserka, vodja, producentka, menedžerka in direktorica
Solistika ni prvi projekt, v katerem Djilasova ne sodeluje kot gledališka režiserka, čeprav je treba omeniti, da je režirala še niz drugih dogodkov, npr. slovesnost ob 18. dnevu državnosti Republike Slovenije (2008) in več let zapored otvoritev ljubljanskega filmskega festivala LIFFE. Djilasova je od leta 2004 je tudi vodja in producentka kulturnega društva Familija, ki je do sedaj uprizorilo šest gledaliških predstav, tudi mednarodno priznanih glasbeno-gledaliških produkcij, izdalo štiri zgoščenke in produciralo dva kratka animirana filma (Patty, kratki film v perverzih je dobil nagrado za najboljši film na festivalu kratkega filma v Milanu, 2007).
Predlani je odprla še glasbeno gledališče Variete v Kavarni Union, kjer se v posameznih projektih vselej združujejo umetniki različnih profilov in idej, od glasbenikov, gledališčnikov, likovnikov, gibalcev in ustvarjalcev mejnih žanrov. Torej vsi tisti, ki si želijo ustvarjati v prostoru, ki ni že vnaprej gledališki ali glasbeni, in si dovolijo prepletati različne zvrsti umetnosti. Obenem pa si Variete skuša približati pristnosti kabareta, v katerem se kulturne vsebine mešajo s socialnimi, političnimi in drugimi širšimi družbenimi vprašanji. Zato je spekter programskih vsebin v teatru Variete zelo širok in zajema vse, od glasbenega gledališča, pripovedovanja zgodb do filozofskih debat in posebnega otroškega Varietejčka, da se lahko v njem srečujejo glasbeniki, igralci, likovniki, filozofi, pripovedovalci, poslovneži, tako mladi kot stari, otroci in starši.
Letos je Ivana Djilas obrnila povsem nov list – bila je imenovana na mesto direktorice Prešernovega gledališča Kranj in funkcijo bo nastopila s 1. februarjem 2011. To bo tudi za izkušeno producentko in organizatorko, kakršna je Djilasova, velik izziv. Ne gre le za pozicijo umetniškega vodje in pripravo repertoarja, temveč se bo morala spopasti tudi s finančno-organizacijskimi zadevami, s kranjskim občinstvom in Tednom slovenske drame. Program za prihodnjo sezono bo načrtovala skupaj z umetniško vodjo gledališča Marinko Poštrak, s katero bosta skupaj iskali odgovore na vprašanja, kako pritegniti nove gledalce in ne razočarati zvestih, v repertoar vpeljati več slovenskih besedil, ohraniti otroške in mladinske predstave, podpirati dodatne dejavnosti gledališča (npr. razne delavnice, bralne uprizoritve) ipd.
Festivali, gostovanja in nagrade
Kalejdoskop Djilasinega dela je gostoval na vrsti festivalov doma in v tujini ter prejel že kar nekaj nagrad. Tako je 2003 prejela nagrado za najboljšo predstavo na Pikinem festivalu v Velenju za Gregorjevo čudežno zdravilo, 2003 posebno nagrado za predstavo v celoti na Bienalu lutkovnega gledališča v Mariboru za Ko nihče ni imel kaj početi ter 2009 nagrado občinstva na Tednu slovenske drame v Kranju za Solistiko.
Njen talent so prepoznali tudi na tujih festivalih ter ga 2007 nagradili z nagrado za režijo na festivalu Maruličevi dnevi v Splitu za uprizoritev Ta postelja je prekratka, z nagrado za najboljšo predstavo na 11. mednarodnem festivalu Taterfest v Sarajevu (2008) za uprizoritev Patty Diphusa in lansko leto na istem festivalu za glasbeno-gledališko virtuoznost nagradili še predstavo Solistika.
Režiserkino ustvarjalnost je letos okronala še nagrada na Borštnikovem srečanju. Kot je zapisala žirija v svoji utemeljitvi nagrade za režijo predstave Zasebno življenje v izvedbi SNG Drama Ljubljana, je režija Ivane Djilas »na prvi pogled nevidna in umaknjena v ozadje. Vendar je dosegla učinkovito, natančno in ritmično usklajeno naracijo in vodenje od prizora do prizora, v sozvočju z eliptičnim dramaturškim slogom in s temo krhkosti odnosov v sodobni družbi, ki so osnova Syhinega besedila. Na premici našega vsakdana je Djilasova z igralci odkrila poetične trenutke, ki so bili podani sugestivno in z inteligentno trpko humornostjo.«
Nemška avtorica Ulrike Syha v svojem delu očrta ljubezensko zgodbo med žensko in moškim, ki se bližata štiridesetim letom, oba izrazita individualista, ki jima je ljubezen oziroma »zasebno življenje« neka hudo zapletena reč. On, ki ga v predstavi odlično interpretira nagrajeni Uroš Fürst, zanika vsakršno zasebno življenje in beži iz vsake zveze. Ona, tudi tokrat prepričljiva Barbara Cerar, se oklepa ponesrečene zveze s poročenim starejšim kolegom in misli, da na dogodke nima vpliva.
V zgodbi o generaciji, stari med 35 in 40 let, ki ostaja izrazito samosvoja in v ospredje postavlja poklicno kariero, vrsta naključij v devetih prizorih vseeno poveže Njega in Njo. Preko njune zgodbe se avtorica sprašuje, če je partnerski odnos za današnjega posameznika sploh še pomemben, duhovito in s precej ironije spregovori o paradoksih sodobnega sveta, v prvi vrsti pa izpraznjenosti in osamljenosti v času globalne hiperkomunikacije. Prednost Zasebnega življenja pa ni le kritika sodobne družbe, temveč tudi retorična natančnost in duhovitost samega teksta, ki preigrava različne dramske ali postdramske dramaturške postopke. V devetih prizorih se v kratkih epizodah, flashbackih, z neposrednimi nagovori občinstva in duhovitimi komentarji izriše devet ključnih postaj v oblikovanju odnosa med moškim in žensko.
Z nevsiljivo režijo je Djilasovi uspelo v ospredje postaviti klimo sodobnega časa in poudariti izrazite značajske poteze posameznikov, katerih zasebno življenje je vselej tudi na očeh drugih in – javno. Ob Fürstu in Cerarjevi predstavo dogradijo še Saša Tabaković, Nina Valič, Andrej Nahtigal in Branko Šturbej, ki jih Djilasova subtilno in izjemno spretno vodi skozi zapleteno dramsko strukturo predstave. S stopnjevanim reduciranjem režiserka uspešno ustvarja vzdušje, da gledalcu prav pod nos postavi vprašanje, ali v današnji, tako zelo individualizirani družbi, v kateri vsi stežka vstopamo v medosebna razmerja, zasebno življenje sploh še obstaja.
Povezavi: