Nagrajenka letošnjega Borštnikovega srečanja je na profesionalnih odrih debitirala s hepeningom Curek krvi (1998) v režiji Bojana Jablanovca in z njim sodelovala še pri Vii Negativi. Skupaj z Viktorjem Megličem pa je ustvarila avtorski gibalno-gledališki projekt Vikeja (2007). Kot igralko jo zanimajo različne oblike gledališča in principi igre, s katerimi lahko odkriva nova orodja gledališkega izraza.
V zadnjih sezonah Drame SNG Maribor je igrala v Molièrovem Plemenitem meščanu, Partljičevi komediji Za nacionalni interes, Ionescovih Nosorogih, Cankarjevi Lepi Vidi, Intimnem avtoportretu Fride Kahlo, Voltairovem Kandidu, no-igrah Veter v vejah borov, Ibsenovi poetični drami Peer Gynt ter v dveh otroških uprizoritvah Čarovnica Hillary gre v opero in Vilinček.
Mlada igralka je za svoje igralsko delo že prejela študentsko Severjevo nagrado (1999), univerzitetno Prešernovo nagrado (2001) in nagrado Borštnikovega srečanja (2010).
Na letošnjem Borštnikovem srečanju ste bili nagrajeni za vlogo Neveste v predstavi Malomeščanska svatba v izvedbi Drame SNG Maribor. S kakšnim občutkom ste sprejeli nagrado?
Bila sem zelo šokirana in vesela, ker tega nisem pričakovala. Sploh ne za to vlogo, ker je naša predstava tako izrazito grajena na poenoteni igri celotne ekipe.
Igralska ekipa v predstavi Malomeščanska svatba (Drama SNG Maribor) / foto Damjan Švarc
Vendar ste nagrado dobili vi in žirija je v obrazložitvi zapisala, da ste v vlogi Neveste »izrabili majhen prostor za artikulacijo z vsemi registri – natančno in raziskujoče. Z utišano igro pa razpirali večplastnost lika, ki akumulira v sebi vse mogoče svetove in odnose, sesuvajoče se pred očmi gledalcev.« Kako ste ustvarjali oziroma ustvarili vaš lik?
Režiserka Mateja Koležnik je imela zelo jasno in specifično sliko o načinu igre v tej predstavi, ki je temeljila predvsem na tem, da dobi igralec drugo telo (držo, hojo, gestikulacijo) in drug glas oziroma drugačen način govora. S tem smo dobili zelo natančen okvir, znotraj katerega smo potem raziskovali in oblikovali zunanjo podobo naših likov.
Vodilo za Nevesto sta bila predvsem sram in zatrta emocija. Pa tudi nuja po vzdrževanju popolne slike te skrajno ponesrečene poroke. V tej nuji vztraja prav do konca, ne glede na to, kako se ji ta navidezno popolni svet sesuva pred očmi in kako jo to prizadene. V vsem tem je zelo sama. To mi je bilo v bistvu najtežje, povezati njeno osamljenost in hkrati biti z vsemi v interakciji, imeti aktiven odnos z vsakim brez izkazovanja kakršnihkoli emocij skoraj do konca. Zatiranje emocij ni ravno v moji naravi, zato je bil to res velik izziv zame.
Malomeščanska svatba (Drama SNG Maribor) / foto Damjan Švarc
Kaj vam ta nagrada strokovne javnosti pomeni – čast, priznanje za vložen trud, spodbudo k nadaljnjemu ustvarjanju ali morda kaj četrtega?
V našem prostoru je veliko izjemnih igralcev in igralk, zato je ta nagrada zame res velika čast. Je velika potrditev za vloženo delo in spodbuda za naprej, da si nekako na dobri poti. Je tudi stvar »krompirja« oziroma sreče, glede na to, da na Borštnikovem srečanju tekmuje le nekaj predstav, ki jih izbere selektor.
Ne glede na čast, potrditev in srečo se mi zdi, da je treba hitro pozabiti na nagrado, ker te misel na to, da si jo dobil, lahko hitro zapelje v to, da na svoje nadaljnje delo začneš gledati drugače. Ali da hočeš upravičiti to nagrado, dokazati, da si je bil vreden, ali pa je v preveliko zadovoljstvo in kar malo zaspiš na lovorikah.
Kaj takšna nagrada prinese oziroma naj bi prinesla umetniku?
Zdi se mi, da za vsakega nagrajenca nekaj drugega. Ne vem, če se to lahko tako splošno opredeli. Prav gotovo smo je vsi veseli in nam je vsem prinesla potrditev. Zame nagrade niso nikoli merilo za prihodnost, ampak merilo za stvari, ki so se že zgodile. Prihodnost je bolj stvar našega nadaljnjega dela, naših nadaljnjih odločitev in dejanj. Vsekakor pa je nagrada lepa popotnica za naprej.
Katera nagrada pa ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost?
Na nacionalni ravni je gotovo najodmevnejša Prešernova nagrada, ker zajema vsa področja kulturnega ustvarjanja. Vrednost nagrad pa je v mojih očeh relativna. Kaj kot vrednost razumemo, je stvar več parametrov in naše osebne presoje. Vsaka nagrada ima svoj pečat in vsaka je neka javna potrditev tvojega dela, pa tudi če je nepoznana širši javnosti.
No-igre Veter v vejah borov, Drama SNG Maribor
Maurice Maeterlinck: Modra ptica, Drama SNG Maribor
Povezavi: