O Silvanu Omerzuju in njegovem umetniškem delu bi lahko in verjetno tudi morala napisati dolg esej. V njem našteti, da je režiser, lutkar, scenograf, dramaturg, ilustrator, slikar, kipar, kadar je treba še mizar in mehanik, avtor raznličnih razstav in postavitev, ukvarja se z grafiko in keramiko, skratka: Omerzu je vsestranski lutkovni in likovni umetnik.
Njegove lutke so živele v groteski, v svetu obešenjaškega humorja, prvinske demoničnosti in pregrešnosti, postale Kafkove sorodnice, nato odrasle, razvile svoj lasten prefinjen okus, opustile vse modne dodatke in se zazrle vase. Od Napravite mi zanj krsto (Gledališče Konj), preko Kralja Ubuja, Peskarja, Kleista, Hiše Marije Pomočnice, do Narcisa in Eha ter Prepovedanih ljubezni. Pa Rdeče kapice, Sneguljčice ali Krokija. Zdaj, tako asketske in dosledno plemenite, se v vsaki predstavi podajajo globoko v kontemplativne vode.
Da ne bo pomote, tudi Omerzujeve otroške predstave in lutke se ne gibljejo le po ravnici, temveč sem pa tja pokukajo čez. In seveda, skorajda vse lutke in predstave nagrajenca Prešernovega sklada (2006) so dobile tudi svojo nagrado, tako doma kot v tujini.
Hiša Marije Pomočnice – režija in likovna zasnova: Silvan Omerzu (Slovensko mladinsko gledališče) / foto Žiga Koritnik
Za režijo in likovno zasnovo lutkovne predstave Prepovedane ljubezni, ki je nastala po motivih antičnih mitov (Narcis in Eho, Dedal in Ikar, Pazifea, Pigmalion), je Omerzu prejel vrsto nagrad. Na 15. mednarodnem lutkovnem festivalu za odrasle v Peču na Madžarskem nagrado strokovne žirije za vizualno podobo predstave, dve nagradi je predstava prejela na 43. mednarodnem festivalu lutkovnih gledališč PIF (Pupeteatra Internacia Festivalo) v Zagrebu, na 6. mednarodnem festivalu lutkovnih predstav za odrasle Pierrot (Stara Zagora, Bolgarija) so jo nagradili za eksperiment in nove forme v lutkarstvu, Mitjo Vrhovnika Smrekarja pa za glasbo. Koprodukcijska predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana in Gledališča Konj je bila premierno uprizorjena maja 2009.
Omerzu s svojim umetniškim delom odpira vprašanja o lutki, o nujnosti njenega gibanja, njenem lastnem gibu in njeni vodljivosti, o razmerju med lutkarjem in lutko, o likovni dramaturgiji in nujnosti animacije lutk. On ne rabi igre, pretvarjanja ali potvarjanja, niti ne besed ne gibanja. Ničesar ne dodaja, le pusti, da mu samo da.
Njegova muza je lahko lutka, prostor, materiali ali pa le ton oziroma lesk svetlobe. Takrat, kot kakšen Stvarnik, spoji eno z drugim in ustvarja, išče, raziskuje, občuti, dokler ne začuti in ustvari novega sveta, v katerem lahko zopet zaživi Prvinskost. Njegove minimalistične lutke z minimalistično animacijo ustvarjajo tiho univerzalnost sveta, se vrnejo v prazačetek življenja, v naravo, pripovedovat zgodbe o človeškem in božanskem, o življenju in smrti. In tako Omerzu z manj – in točno s tem - ustvari več.
Omerzu je vsestranski lutkovni in likovni umetnik
S svojimi lutkovnimi predstavami pogosto gostujete na mednarodnih festivalih v tujini, kjer ste prejeli že kar nekaj nagrad. Kaj vam osebno pomenijo mednarodne nagrade? Imajo morda drugačno težo kot domače?
Te nagrade so fajn, še posebno če gre za festival, za katerega veš, da je dober. Na primer, če veš, da si bil v konkurenci samih dobrih predstav, ali če veš, da v žiriji sedijo ljudje, ki jih ceniš. Pri festivalih ima mednarodna udeležba tudi svoj pomen, ker tako vidiš kaj resnično novega in te kaj prijetno preseneti, vendar to še ne pomeni, da bi šel na vsak, še tako obskuren festival v tujini in se s tem hvalil. Če greš na festival, ki je tekmovalnega značaja, tudi sam dobiš nekaj tekmovalnosti, sicer pa nisem ravno eden tistih, ki verjame, da je važno le sodelovati. Seveda nekaj pomeni že dejstvo, da si povabljen na pomemben mednarodni festival, še več pa, če si nagrajen. To je še stopnička višje.
Kaj pa ko si nagrade vrstijo?
Počasi se navadiš na nagrade in občutek ni več enak, kot je bil ob prvi nagradi. Bi pa te imele večji pomen, če bi v naši državi vladal red in bi z nagrado umetnik dobil tudi kakšno subvencijo. Včasih sicer je tako, vedno pa ne.
Katera nagrada ima po vašem mnenju v našem kulturnem prostoru največjo vrednost?
To sta verjetno kar nagrada Prešernovega sklada in Prešernova nagrada za življenjsko delo. Upam le, da se bo moja nagrada Prešernovega sklada kaj poznala pri penziji.
Čeprav ste za svoje ustvarjalno delo prejeli že kar precej nagrad, tako domačih kot tujih, vaše delo ni tako zelo odmevno v medijih. Pa vendar, kakšen je bil odziv vaših kolegov in publike, morda strokovne javnosti pri nas, medijev ob mednarodnih odličjih, ki ste jih prejeli?
Mednarodne nagrade se pri nas premalo sledijo in tudi poznamo jih ne. Katere sploh poznamo? Večina bo pri naštevanju mednarodnih nagrad govorila o oskarju, levu, palmi, gledaliških se niti spomnili ne bodo, lutkovnih še toliko manj. Pa tudi časopisi o tem redko poročajo, če že, napišejo le vrstičko.
Če nisi ravno človek samopromocije, ki bi pisaril na uredništva, hodil po Ljubljani in vsem razlagal, kakšna priznanja si dobil, gredo nagrade mimo. Sicer pa je težko primerjati mednarodno in domačo nagrado. Številni umetniki so zunaj veliko dosegli in jih pri nas niti ne poznamo, dokler jih recimo v svoji oddaji ne gosti Sandi Čolnik. Po drugi strani pa obstajajo tudi takšni, ki se sami potrudijo, da se okoli nagrade, ki so jo prejeli na tujem festivalu, pišejo pompozne pozitivne kritike in dela tak cirkus.
Prepovedane ljubezni je predstava za odrasle, ki govori o strasteh, moči in nemoči, o mejah, o božjem in človeškem, o usodnosti … V predstavi ste ohranili svojo značilno izčiščenost v likovni podobi in minimalizem pri animaciji lutk. Kako ste ustvarjali predstavo, od kje ste črpali ideje, kje in kdaj so se rodile te podobe?
Predstavo bi moral pravzaprav imeti v Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu, ki bi bil resnično dober prostor zanjo. Tam sem si predstavljal ta čas potovanj in imel še boljše razdelano predstavo, zato je škoda, ker se producenti niso znali zmeniti. No, potem sem jo moral prilagoditi Velikemu odru LGL-a, torej manjšemu prostoru. Predstava se povezuje s predhodno, Narcis in Eho, ki je nastala po prirejenih motivih iz literarnih Metamorfoz rimskega pesnika Publija Ovidija Nasa. Ti antični miti si sledijo iz ene moje predstave v drugo. Vedno ko bereš te zgodbe, se ti zazdi, da te teme, te prapodobe, že nosiš v sebi in v bistvu je res tako. In to so teme, ki so meni blizu – ko hoče človek presegati samega sebe in te strasti, ki si jih želi preseči.
In zakaj minimalizem – da bi prišli bližje arhetipom v nas?
Z minimalizmom se ukvarjam ves čas. Zame je bila lutka vedno preanimirana in bilo je mnogo preveč gibanja. Za en tip lutkarstva je to še sprejemljivo, za drug tip pa ne. Tako sem počasi prišel do tega, koliko lutka pravzaprav potrebuje animatorja in koliko animator lutko, kdaj je lahko lutka statična, povsem brez animacije. Tu nekje se sedaj gibljem.
Zanima me, kaj lahko naredi sama svetloba, tekst, šum, glas pa kombinacija materialov, ki ustvarjajo neko atmosfero, zaradi katere si bolj sprejemljiv za dogajanje na odru. Le snop svetlobe, ki gre skozi oder, majhen zvok, droben premik, enako pomemben kot glavna vloga. Iščem te medsebojne odnose in kako pride do nekega zvena med njimi na odru.
Prepovedane ljubezni (Silvan Omerzu, LGL in Gledališče Konj) / foto Žiga Koritnik
Minimalizem ohranjate tudi pri animaciji lutk, čeprav se zdi, da so lutke tisto gibajoče, ki vodi predstavo.
Lutka že v sebi nosi neko energijo in narejena je bila za gibanje, to pa lahko v njej že občutimo, ne da bi jo premaknili. Prvič sem to poskusil v predstavi Kleist v Slovenskem mladinskem gledališču in ugotovil, da na ta način lutke oživijo tudi pri statičnih postavitvah predstav, da lahko gledalec kar začuti gibe, čeprav jih ne vidi. In to gibe, za katere se zdi, da pripadajo prav tej lutki, da so njeni. Zato prav z minimalnim gibom iščem pri lutki ta njen lasten gib. Hočem priti do tega, koliko je res nujno, da je z lutko na odru igralec, in koliko je to avtomat, ki se sam premika. Kaj en drugemu naredijo oziroma kaj je tisto, kar jim pomaga, da se dvignejo in da se ne tiščijo navzdol. In kako lahko živ človek še toliko bolj zafunkcionira ob lutki in lutka ob človeku. Sicer pa lahko veliko več povem samo s spremembo svetlobe, izbiro pravega materiala, tehnike in tipa lutk kot s samo animacijo.
Zanimivo, ustvarjanje življenja s svetlobo.
Svetloba lahko ogromno spremeni, če ji le daš dihati in ima to možnost. Ali obratno: ko se obraz obrne iz en face v profil, ali naredi samo čisto majhen zamik, se spremeni ves svetlobni spekter. To sem bolje spoznal, ko sem razstavljal v Kostanjevici, ko so me snopi svetlobe v cerkvi in sence, ki so padale, tako presenetile in je z vsako uro nastajal nov preplet svetlobe, teme in nekih linij v tišini.
Se morda s tem tudi trenutno ukvarjate v kakšni novi predstavi?
Tudi. Ravno v nedeljo je bila premiera nove lutkovne predstave za otroke Darila, ki je del serije zgodb junakov krokodila Krokija, veverice Zdenke, zajca Tineta, sove Urše in merjasca Pavleta, ki jih ustvarjava z Meto Brulec. Preko dogodivščin teh pet prijateljev otroci spoznavajo različne vrste lutkovnih gledališč. Tako so v predstavi Krokijevo gledališče spoznali marionetno gledališče, v tokratni pa prav senčno gledališče. Lesene marionete so vodene od zadaj, predstava pa je na lesenem odru, ki omogoča celovitejše doživetje sveta svetlobe in sence.
Kaj raje ustvarjate – lutkovne predstave za odrasle ali otroke?
Najraje za odrasle, a tudi otroške predstave rad ustvarjam, predvsem pa rad ilustriram za otroke. Še posebno čez čas, ko nekaj delam že dolgo in vidim, da ni tako slabo, da že lahko naredim kot frajer in se lahko začnem igrati s stilizacijo povsem brez omejitev, da je to namenjeno otrokom.
Lutkovne predstave za odrasle ponavadi niso komercialno uspešne, niti ne medijsko odmevne. Ali nagrade vseeno povečajo obisk?
Res je, manj odraslih hodi na lutkovne predstave, čeprav imam zvesto občinstvo. Ljudje so odvisni od medijev, če je veliko rompompoma, je obisk večji. Mitja Rotovnik je enkrat rekel, da gredo moje predstave od ust do ust, čeprav vem, da gredo še bolj od ust do ust, če postaviš jumbo plakate po mestu. Je pa res, da se ljudje tudi navadijo na neka imena in zaradi tega hodijo na predstave, kot da hodijo gledat neke medijske zvezde.
Sicer pa priznam, tudi sam sem slab gledalec v gledališču in si predstavo veliko raje ogledam, če mi jo nekdo, ki me pozna, priporoči. Vsekakor grem rad gledat presežke, ki so zanimivi tudi z likovne plati, kot so bila gostovanja Boba Wilsona, Jana Fabreja, Romea Castelluccija. To je moj tip gledališča, na takšne predstave grem rad in uživam. Pri dramskem gledališču pa mi tekst uide, ker se zagledam v druge stvari.
Pa vas moti, da predstave niso tako zelo obiskane?
Niti ne, vsaj dokler imam delo in me to ne ovira pri ustvarjalnosti. Je pa dobro vedeti vnaprej, kaj boš počel v naslednji gledališki sezoni. Tako skupaj z Ivom Svetino že pripravljava novo predstavo v Slovenskem mladinskem gledališču, ki naj bi imela premiero jeseni 2011.
Včasih je problem, ker je Slovenija tako majhna in je malo gledališč, zato tudi delam toliko koprodukcij, tako z igralci, plesalci, animatorji kot lutkarji. Potreboval bi svoj studio in stalno ekipo, s katero bi lahko delal, kar si želim. Sicer pa sem tip človeka, ki ne zdrži dolgo na enem mestu, zato so mi ta sodelovanja z različnimi umetniki pravzaprav fajn.
Razstava lutk, risb in fotografij Silvana Omerzuja v galeriji Manzana 1 Espacio de arte v Santa Cruzu v Boliviji (2008) - podnevi. / Foto: arhiv galerije
Razstava lutk, risb in fotografij Silvana Omerzuja v galeriji Manzana 1 Espacio de arte v Santa Cruzu v Boliviji (2008) - zvečer. / Foto: arhiv galerije
Povezavi: