Kakšni so kriteriji izbora, vrednotenja in ocenjevanja prejetih dram? In kakšna je njihova (z)možnost odrske realizacije v primeru zmage? Na ta in podobna vprašanja so konec novembra na pogovoru v Trubarjevi hiši literature skušali odgovoriti žiranti za Grumovo nagrado (Tea Rogelj, Blaž Lukan in Marinka Poštrak) in dramatičarke, ki so že sodelovale na Tednu slovenske drame (Dragica Potočnjak, Simona Hamer in Saška Rakef).
Grumovi nagrajenci od leta 1979 do leta 2010
Grumova nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo se podeljuje vsako leto v okviru Tedna slovenske drame (TSD), katerega organizator je Prešernovo gledališče Kranj (PGK). Prvo nagrado je pred več kot štiridesetimi leti, leta 1979, dobila pesniška drama Daneta Zajca Voranc, ki je imela tudi odmevno krstno uprizoritev v režiji Mileta Koruna v SNG Drama Ljubljana in čez osem let še v PDG Nova Gorica. Sledili so nagrajeni in uprizorjeni Karamazovi kot Prevzgoja srca Dušana Jovanovića (Slovensko ljudsko gledališče Celje), Svatba Rudija Šeliga (štiri postavitve v Kranju, Mariboru, Celovcu in Celju) ter Disident Arnož in njegovi Draga Jančarja (najprej v ljubljanski Drami, nato še v mariborski), ki je bil v ožji izbor nominiran že prejšnje leto (1981). Je le naključje, da so prvi nagrajenci danes uveljavljeni književniki in odrski umetniki? Vsega skupaj je bilo v štiridesetih letih z nagrado Slavka Gruma za najboljšo dramo leta nagrajenih 37 slovenskih dram, od tega so bile nagrajene tri avtorice (Dragica Potočnjak - 2007, Simona Semenič in Žanina Mirčevska - 2009, Simona Semenič - 2010) in 17 književnikov oziroma dramatikov. Najuspešnejši so bili Drago Jančar, Dušan Jovanović, Matjaž Zupančič in Ivo Svetina, ki so Grumovo nagrado za svoje drame prejeli štirikrat; Evald Flisar, Rudi Šeligo, rokgre (Rok Vilčnik) in Dane Zajc pa so bili nagrajeni dvakrat.
Uprizoritev lanske Grumove nagrajenke 5fantkov.si, avtorice Simone Semenič v izvedbi MGL-a / foto Miha Fras
Ob prerezu vseh dosedanjih Grumovih nagrajencev se zdi, da je nagrada le potrditev že uveljavljenih avtorjev, pa vendar se tu in tam pojavi tudi nekaj novih imen. Da bi teh bilo še več, so v zadnjih letih TSD obogatile delavnice dramskega pisanja, na katerih se brusijo novi slovenski dramatiki, bralne uprizoritve nominirank za dodatno pretresanje besedil in kot spodbuda za njihovo odrsko oživitev ter prevajanje nagrajenih dram v angleški jezik.
Izobraževanje za razvoj in kot spodbuda za pisanje
Kljub kvalitetni in razmeroma bogati beri nominiranih in nagrajenih dram položaj dramskega pisanja pri nas vseeno ni ravno rožnat. Verjetno tudi zato, ker dolgo let nobena izobraževalna in gledališka institucija ni spodbujala pisanja dramatike, še posebno ne mladih piscev. Da bi ti lahko na svojih dramskih tekstih delali, jih popravljali, dograjevali in plemenitili, je v zadnjih letih poskrbel Preglej (KD Integrali), ki s svojimi laboratoriji, bralnimi uprizoritvami in mednarodnim sodelovanjem vzpostavlja temelje za razvoj in porast slovenske dramatike. Poleg tega je od lanskega leta že mogoče vpisati magistrski študijski program druge stopnje Dramaturgija in scenske umetnosti – smer Dramaturgija in dramsko pisanje.
Da je slovenska dramatika zelo raznolika, je opaziti tudi pri besedilih, prejetih na razpisu za Grumovo nagrado, je razložila Marinka Poštrak, ki je v žiriji sedela vrsto let. »Vendar je razlika med uveljavljeno dramatiko in vso ostalo, ki jo prejmemo na razpisu, velika. Ravno zato bi morali že na akademiji spoznati osnove pisanja dobre dramatike,« je nakazal smer pogovora Poštrakova. S tem se je strinjala tudi letošnja žirantka Tea Rogelj, saj bi se le tako lahko našli teksti, ki presegajo povprečje. Kot primer je dala Zagreb in Beograd, kjer imajo dramsko pisanje na akademiji, kar se po njeno vidi po njihovih uspešnih in uprizarjanih mlajših avtorjih. In vendar, je ob tem opomnil Blaž Lukan, diplomo si in jo še vedno lahko opraviš kot dramski tekst. Po njegovem trenutno ni nekakšne hude krize za slovensko dramatiko, saj se drame piše, se jih igra in tudi obstajajo institucije, ki spodbujajo njihovo pisanje. »Sodobna slovenska dramatika je živa,« je dopolnil misel, »drugače pa je z uprizoritvami. Razmerje med številom napisanih in uprizorjenih dram je neugodno. Starejša generacija, kot so Flisar, Petan,Jančar, so še aktivni, čeprav jih kar nekaj ne piše več, na primer Fritz, Goljevšek, zastopanost srednje generacije je uravnotežena (Möderndorfer, Roza, Zupančič), je pa velika odsotnost najmlajših, ki imajo morda eno in edino uprizoritev, kar je tako zelo značilno za slovenski prostor.«
Dragica Potočnjak (za dramo Za naše mlade dame je leta 2007 prejela Grumovo nagrado) se je ob tem spomnila, da je nekdo rekel, da se stanje v državi vidi glede na to, kakšen je njen general štab in teater. Po njenem nam prav tu veliko manjka, pri razvijanju slovenske dramatike in gledališča. »Talenti se sicer neprestano ponavljajo, a vse prehitro izginjajo. Če sodelovanja v državi in na sploh ni, kontinuiteta umanjka. Res pa bi bilo stanje še hujše, če Gruma ne bi bilo,« je pristavila. Pohvalila je tudi novost, ki jo ponuja Preglej, čeprav se ji zdi zelo zaprta inštitucija, zaradi česar ni bilo preskoka tja, kamor bi moral biti, in je postal samozadosten. In ker druga gledališča ne pokažejo interesa za besedila, ki na njihovih delavnicah nastajajo, niti ne za bralne uprizoritve, je po njenem mnenju treba publiko dobivati od spodaj. Je pa priznala, da sama ne pošilja več dram na razpise, temveč čaka, da gledališče pride k njej, saj bi »slovenski dramski tekst moral biti nekaj, kar bi inštitucije potrebovale«.
Da se premalo spodbuja k samemu pisanju, meni tudi Saška Rakef (njena drama Zatočišče, ki je bila uprizorjena kot Dom, je bila leta 2007 nominirana za Grumovo nagrado), zato vidi v KD Integrali ključne premike v zadnjih letih. Obenem pa bi si po njenem lahko drznili več pri samem uprizarjanju, »saj je za vsakega dramatika pomembna kilometrina, in le skozi kontinuiteto je mogoče marsikaj spremeniti ali izboljšati«.
Nagrada za dramski tekst in ne uprizoritev
Ne glede na trenutno situacijo je pisanje za gledališče vsako leto kvalitetnejše, nekatera besedila mladih dramatikov in dramatičark pa so vseeno uprizorjena, celo v institucionalnih gledališčih.
Simona Hamer, ki pri Pregleju skrbi za organizacijo bralnih uprizoritev, je prepričana, da se pisanja da naučiti in da se vedno najde način, kako to znanje pridobiti. Se pa sama ni nikoli obremenjevala z uprizoritvijo besedila: »Zelo me je presunilo, ko mi je režiser Jure Novak rekel, da pišem tekste, ki že v sebi ne težijo k uprizoritvi. Morda pa res sama ne stremim k temu, da bi bilo moja drama uprizorjena«.
Kako pa je z Grumovimi nagrajenci in njihovo uprizoritvijo? Grumova nagrada je le nagrada za dramsko besedilo in ne tudi za njeno uprizoritev, kar jo načeloma ne zavezuje, da bi zagotovila ali ponudila možnost za postavitev nagrajenega teksta na oder. Pa vendar je nacionalna nagrada in ima neko težo, ki bi lahko spodbudila gledališča, neinstitucionalne gledališke skupine ali druge zainteresirane ustanove k njeni realizaciji. Poštrakova je pojasnila, da se v kranjskem gledališču tudi niso hoteli zavezati, kot se je SLG Celje z obvezno uprizoritvijo najbolj izvirne komedije (žlahtno komedijsko pero), temveč so hoteli pustiti stvari odprte – da je uprizoritev njihova pravica, ne pa obveza. Razpis je anonimen in, kot je dodala, le nekaj izjem ni bilo uprizorjenih. Večina jih je bila uprizorjenih, tudi še neuveljavljeni nagrajeni avtorji, kot so Simona Semenič, rokgre in Saška Rakef. Ivo Svetina, ki že od 1987 sodeluje na razpisih za Grumovo nagrado in je bil že štirikrat nagrajen, še čaka na uprizoritev nagrajenih dram Biljard na Capriju, Vrtovi in golobica ter letošnje Grobnica za Pekarno.
Tvegano uprizarjanje mladih avtorjev
Pri naštevanju uprizorjenih in neuprizorjenih Grumovih nagrajencev se je Poštrakova spomnila, da so pred leti imeli subvencijo za prvo uprizoritev, kar je bilo v veliko pomoč majhnemu gledališču, kot je PGK, ki si sicer težko privošči uprizoritev mladih avtorjev. »Z mladimi avtorji je namreč preveč tvegano,« je pojasnila nekdanja umetniška vodja PGK, »sistem v osnovi ne daje podpore mlajšim dramatikom in novi slovenski dramatiki, vsaj ne dovolj. Ministrstvo in občina od nas zahtevata neko efektivnost, čim več abonentov, kar pa zavira vsakršno drzno dejanje, ki bi lahko pomenilo upad občinstva.« To so pogosto prav mladi, še neuveljavljeni, in Rogljeva je ob tem spomnila, da imajo vsa slovenska gledališča v statutih, da morajo razvijati slovensko dramatiko, res pa uprizoritev zahteva oder, bolj verjetno mali oder, igralce in gledalce. In ne nazadnje, je opozorila Poštrakova, »je uprizoritev tudi odgovornost do mladih avtorjev, saj mora biti dobra, to je za njih prvi in pomemben preizkus.«
Se pa v kranjskem gledališču trudijo, da bi kmalu imeli tudi mali oder za dramatike, ki bi nagovarjali svojo generacijo, napisane drame bi se lahko razvijale na delavnicah in imele nato možnost uprizoritve. »Če bi bila umetniški vodja, bi omogočila uprizoritev, dala malo denarja in prostore takrat, ko so prosti, na koncu pa še kontrolno nalogo. Tako bi se tudi ohranjala živost gledališča,« je zaokrožila Poštrakova. Potočnjakova se je spomnila na podobno idejo, ki jo je imel Evald Flisar že pred 20 leti. Na tak način bi se dobre stvari obdržale, pisale bi se nove drame, z mentorji popravljale in tudi uprizarjale. Takšno gledališče bi bilo resnično zelo živo. Enakega mnenja je bila tudi Hamerjeva, namreč da »rabimo prostor, ki bo omogočal mladim avtorjem, da naredijo tudi napako. Sedaj moraš biti vsaj Grumov nagrajenec in še nagrajen v tujini, da se uprizarja tvoje drame. Ampak le na napakah se lahko česa naučiš in postajaš vedno boljši.«
»Workshop« – delavnica in prodaja
Dramskih besedil mladih slovenskih avtorjev torej ne manjka, se pa zdi, kot je opomnila Rogljeva, da manjka gledalcev, ki bi si želeli novih form. Sama opaža precejšen manko mlajše in hkrati zahtevne publike, mladi pa iščejo predvsem komercialne in popularizirane predstave. Lukan se je strinjal, da je pravzaprav zelo težko najti tekst za generacijo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, je pa izpostavil LGL - Dramski oder za mlade z novo umetniško vodjo Jero Ivanc, ki je v letošnji repertoar uvrstila tudi slovenske dramske tekste. Te pa po besedah Hamerjeve še premalo poznamo, tudi režiserjem na akademiji, ki veliko raje režirajo tuje dramatike in dramatičarke, manjka poznavanje slovenske dramatike.
Za boljše poznavanje bi po mnenju Rogljeve lahko nekaj naredili tudi sami, saj so novejše drame že dosegljive na spletu in imajo možnost, da zakrožijo med ljudmi. Obenem pa je opomnila na pomembnost promocije same slovenske dramatike, ki jo pogosto zanemarjamo. »Drame je treba prevajati v tuje jezike, saj je sinopsis edino, kar lahko ponudiš na festivalu. To pa je veliko premalo.« Enako pomembno vlogo vidi Rogljeva v včlanjenosti gledališč v mednarodne zveze, ki omogoča povezovanje z drugimi ustanovami.
Lukanu se zdi najpomembnejše vprašanje, kaj oziroma ali kaj zagotavlja kvaliteto samih tekstov. Se pa strinja, da je problem v »prodaji« tekstov, v njihovem plasiranju, v tem, kako jih ponuditi. Zato so tu delavnice oziroma angleško »workshops«, kar vključuje besedi delo in prodaja/nakup.
Tudi Rakefova razume, da publika za novo dramatiko obstaja, enako velja za neodvisno produkcijo, manjka pa promocija sama, čeprav se ta že gradi preko raznih okroglih miz, delavnic, Pregleja in tako dalje. »Še vedno pa zelo drugače kot v tujini, kjer ti, kot pisec ne trkaš na vrata, ampak ima vsak dramatik ali vsaka dramatičarka svojega agenta.« Kot so se z Rakefovo strinjali vsi, mora biti slovenski pisec tudi svoj agent, prevajalec ali pa prevod plača iz lastnega žepa, sam mora ponujati tekst v branje – doma in v tujini, iskati potencialne naročnike, skratka, sam mora poskrbeti za uprizoritev svoje drame, pa naj bo ta nagrajena ali ne.
Nagrajena besedila 2010
Grobnica za Pekarno Iva Svetine je po mnenju žirije edinstven primer slovenske dokumentarne drame, avtobiografski poklon slovenskemu gledališču druge polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja in raziskava umetniškega ustvarjanja, katerega bistvo je vprašanje svobode. S pojmom svobode in odgovornosti se ukvarja tudi Ivo Prijatelj v Totenbirtu, pretresljivem portretu slovenskega podeželja, v katerem avtor v vaški gostilni spretno razpira osebne zgodbe in konflikte ter postavlja vprašanja o prihodnosti in preteklosti. Simona Semenič pa v drami 24ur opozarja na možnosti, ki jih ponuja svetovni splet, ki pa vseeno ne morejo nadomestiti pristnih človeških stikov; v svetu navideznih resničnosti je tudi svoboda zgolj navidezna.
Povezava: