Tina Mahkota je prevajalka iz angleškega in nemškega jezika. Zaradi ljubezni do prevajanja je leta 2003, po sedemnajstih letih opustila poučevanje (zadnjih enajst let na Filozofski fakulteti v Ljubljani) ter slovenske gledališke odre obogatila s skoraj petdesetimi prevodi irske, angleške, škotske in ameriške dramatike. Prevedla je kar nekaj velikanov 20. in 21. stoletja, kot so Williams, Beckett, Friel, Mamet, Shepard. Mnoge uprizoritve po njenih prevodih so bile večkrat uprizarjane in nagrajene, denimo Lepotna kraljica Leenana, Jez (ki bo 30. decembra 2010 doživel 150. ponovitev), Noži v kurah, Debeluhi v krilcih, Iskanje izgubljenega časa, Bolezen mladosti, Bostonska naveza.
Na letošnjem Borštnikovem srečanju je prejela nagrado Dominika Smoleta za prevod in jezikovno adaptacijo teksta Patricka Marberja Od blizu. Drama je bila v režiji Dina Mustafića premierno uprizorjena februarja 2010 na odru Drame SNG Maribor. V obrazložitvi nagrade je žirija zapisala, da je Mahkota z avtentičnim urbanim pogovornim jezikom, z govornimi navadami posameznih likov, z dovolj drzno in funkcionalno izbiro vulgarizmov in s čustveno zaznamovanimi izrazi »ključno pomagala graditi prepričljivo, polnokrvno gledališko igro četverice protagonistov«
Kaj vam osebno pomeni ta nagrada strokovne javnosti za vaše prevajanje in delo v gledališču?
V prvem trenutku je bilo prelepo in popolno presenečenje. Čeprav sem vedela, da so v zadnjih letih na Borštnikovem srečanju z nagrado Dominika Smoleta ovenčali tudi prevajalce, in čeprav moj »dramski« opus šteje že skoraj petdeset prevodov, je očitno v moji naravi (in najbrž tudi v naravi same prevajalske »nevidnosti«, ki mi je po svoje zelo ljuba), da se ne vidim rada v ospredju, kaj šele v soju žarometov.
Zdi se, da mi je na kožo pisano delo z besedili od blizu, a hkrati daleč stran, v miru doma, le mestoma prekinjeno, a hkrati tudi navdihnjeno z udeležbo na kaki bralni vaji in seveda na premieri, ko od srca čestitam ustvarjalcem predstave, saj sem med tistimi »insajderji«, ki vedo in znajo ceniti, kako so se včasih mučili, nato pa se v trenutku, ko se zaiskri čarovnija gledališča, igraje prebili izza mize v študijski sobi do aplavza na premieri. Zdaj, ko sta se plaz čestitk in začetna vznesenost unesla, pa brez lažne skromnosti priznam, da mi nagrada Dominika Smoleta pomeni zelo veliko.
Nagrajeni prevod mi je zelo ljub, ker mi je ljubo njegovo sijajno napisano, precizno, a rahločutno in zgolj navidezno enostavno izhodiščno besedilo, ki pride mnogim rečem življenja, kakršno živimo v teh časih, globoko pod kožo in krvavo blizu, in ki je očitno nudilo dobro izhodišče za izzivalno in mamljivo predstavo, o čemer priča vrsta domačih in mednarodnih nagrad ter gostovanj Drame SNG Maribor s to predstavo.
Kaj pa takšna nagrada prinese prevajalcu?
Na manj osebni ravni gre za državno nagrado, za najvišje priznanje strokovne javnosti torej, in teh za prevajalce v Sloveniji ni ravno na pretek. Zanimiv paradoks je, da je delež prevedenih knjig med naslovi, ki letno izidejo v Sloveniji, ogromen in da stalno narašča, pa tudi na gledaliških odrih prevladuje dramatika tujih avtorjev, a vendar je nagrad za prevajalce manj kot prstov ene roke. Tu sta le Sovretova in šele v zadnjih letih tudi nagrada za mladega prevajalca, ki ju podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev.
Naša najvišja stanovska nagrada, Sovretova, je povsem rezervirana za književne prevode, in prevodi dramatike ne pridejo v poštev. Čeprav ti redno izhajajo v gledaliških listih zdaj že skoraj vseh slovenskih gledališč, kar je, to bi rada poudarila, izjemno pomembno in dostikrat po krivici spregledano dejstvo, kajti dram, razen peščice kanoniziranih izjem in tistih, ki zaidejo na sezname maturitetnega obveznega branja, v zadnjih desetletjih praktično nobena založba ne izdaja več.
In še zadnji vidik nagrade, povsem stvaren, morda celo pritlehno banalen, a lažno bi se bilo pretvarjati, da nepomemben: nagrade se na neki ravni neizogibno prevedejo v točke, s katerimi naše delo, delo samostojnih ustvarjalcev v kulturi, jemljejo pod drobnogled različne komisije na javnih razpisih in pozivih, na katera se svobodnjaki prijavljamo, ko poskušamo urejati vsakodnevni obstoj sebe in svojih družin ter mu vdihniti obet ali vsaj privid nekakšne gotovosti.
Naslov izvirnika Marberjeve drame Closer ste prevedli Od blizu, čeprav bi morda dobesedni prevod lahko bil tudi Bližje, medtem ko je bil poslovenjen naslov istoimenskega filma Bližnji odnosi. Zakaj torej Od blizu?
Dokaj zavita pot od Closer do Od blizu lepo ponazarja, kako je prevajalčevo delo vpeto v zapleteno mrežo zunaj- oziroma nebesedilnih družbenih vidikov gledališke prakse. Gre za niz izbir in odločitev, kamor sodi tudi pomembno vprašanje izbire naslova. Tega mora prevajalec ponavadi predlagati dosti prej, kot odda prevod, saj poznajo gledališki letni časi, če se tako izrazim, svoje zakonitosti, ki so, denimo, trajanje sezone, ritem najav repertoarja, izida programskih knjižic, nato trženje, objave, oglaševanje predstav. Pričakuje se, da bo naslov mamljiv in zanimiv, po možnosti tudi gladko in lepo izgovorljiv (ustna propaganda je še vedno zelo pomembna), morda nekoliko enigmatičen, skratka privlačen.
Nikakor nočem reči, da ima prevajalec povsem zvezane roke, prej nasprotno; vedno sem povabljena v tvorni dialog z naročnikom prevoda. Tudi pri Closer je bilo tako. Vedela sem, da je bil naslov prevoda Jakoba J. Kende, ki so ga pred leti uprizorili v SLG Celje, Bližje (te predstave nisem videla niti nisem prebrala prevoda, saj se mu nisem hotela na noben način pustiti zapeljati, speljati ali popravljati svojega v primerjavi z njim; že to je bilo dovolj begajoče, da sem gledala Nicholsov film in imela pri prevajanju neogibno pred očmi njegove protagoniste), slovenski naslov omenjenega filma pa je bil Bližnji odnosi.
Umetniškemu vodji Drame SNG Maribor Viliju Ravnjaku sem predlagala nekaj variant za Closer, za izraz, ki je bogato večpomenski, in sicer Bliže, Bližnji (v smislu tvoj/moj bližnji), Od blizu in še kakšnega. O predlogih sva se dolgo posvetovala, in najbolj se je ogrel za Od blizu, ki se tudi meni zdi pomensko ustrezen, hkrati pa dovolj mnogoznačen, saj prikliče v zavest tudi sintagmo »pogled/posnetek od blizu«. To se je pozneje v režiji Dina Mustafića in v scenski rešitvi Dragutina Broza izkazalo za skoraj idealno, saj publika predstavo gleda resnično v prvem planu in motri njene protagoniste od blizu.
A ker naše delo nikoli ni takšno, da se ga ne bi dalo še popraviti, mi je tudi to zadovoljstvo nekoliko skalil podatek, ki sem ga izvedela, ko smo se že odločili za Od blizu. V zadnji, najnovejši izdaji izvirnega besedila je objavljen tudi intervju z Marberjem, v katerem je povedal, da je naslov Closer vzel po naslovu albuma skupine Joy Division iz leta 1980. Strogo vzeto gre torej za lastno ime, in bi naslov drame lahko ostal natanko tak tudi v prevodu, se pravi citaten in nemara v navednicah. A kdo bi ga (pre)poznal, saj ne gre za tako znan album, kot je recimo Let It Be skupine The Beatles, in kakšne težave bi povzročalo gledališču pri komuniciranju z javnostjo pa tudi gledalcem, ki bi si lomili jezik s sklanjanjem »klouserja«!
Marber je naslov Closer vzel po albumu britanske glasbene skupine Joy Division (1980)
Kako ste torej prevajali pogovorne in čustveno obarvane izraze, da vam je uspelo v pogovorni jezik tako subtilno ujeti duh časa?
Bogate življenjske izkušnje v sferi od blizu v angleško govorečem in domačem okolju (smeh). Šalo na stran; predvsem menim, da je bistveno dobro znanje izhodiščnega jezika, natančno branje izvirnika, razbiranje kulturne specifike in tako imenovana medkulturna kompetenca ter seveda mojstrstvo, drznost, doslednost v ciljnem jeziku. Marberjev izvirnik je napisan skrajno natančno, v njem je gosta mreža znakov, ki pomagajo pri karakterizaciji oseb (od njihove regionalne in družbenorazredne umeščenosti), ki se pne od njihove preteklosti prek njihovega tukaj in zdaj do njihovih ambicij in aspiracij.
Pomembno je, da jezik deluje naravno, a hkrati tudi presežno, neklišejsko in večpomensko. Vprašanje verizma se mi niti ne zdi ključno. Jezik v gledališču nikoli povsem ne posnema vsakdanjega govora, tako kot gledališče tudi ne posnema realnosti. Gledališče je njena konstrukcija, je konvencija, ki jo sprejmemo vsi, ko se odločimo za ogled gledališke predstave.
Kolikšna zvestoba izvirniku je pri prevajanju dramskega teksta res nujna?
Mislim, da je pri vsakem prevodu nujna zvestoba izvirniku. S tem nikakor ne mislim na mehanično dobesednost, temveč na uzrtje izvirnika v vseh njegovih razsežnostih. Prevajalec mora zelo dobro poznati izhodiščno kulturo, situacijo in kontekst, iz katerih besedilo izhaja. Razbrati mora oziroma se poučiti, kako je besedilo delovalo v izhodiščni kulturi, kdo so bili njegovi ciljni bralci oziroma gledalci. Takšno prepričanje nemara izhaja iz mojega prvotnega poklica, ko sem bila predvsem jezikoslovka in literarna komparativistka, zato na dramsko besedilo gledam v njegovi primarni eksistenci kot na literarno besedilo.
Seveda pa ima dramsko besedilo vrsto posebnih lastnosti, med katerimi je kajpak tudi ta, da je namenjeno ne le tihemu branju, temveč predvsem uprizarjanju, se pravi glasnemu izgovarjanju.
Koliko pa lahko spreminjate, črtate in dodajate besedilo?
Tu je moje stališče zelo jasno in strogo. Moj poklic in poklicanost mi nalagata, da »mora prevod zvesto posredovati vsebino in obliko izvirnika, kar predstavlja tako moralno kot pravno obveznost prevajalca«, kot je zapisano v mednarodnem kodeksu prevajalske etike, ki v naslednjem členu tudi pojasni, da »zvestega prevoda ne gre enačiti z dobesednim prevodom; zvestoba pri prevajanju ne izključuje prilagajanja, ki je potrebno, da besedilo ohrani izvirno sporočilnost, ton in globlji pomen tudi v drugem jeziku in drugem kulturnem okolju«.
Prevod moram torej oddati neokrnjen, brez izpuščenih ali dodanih pasusov. V primeru, da gre za priredbo ali prenos v neko drugo okolje, kar je povsem možno in celo ustaljeno predvsem pri izvirnikih, ki niso več zavezani spoštovanju avtorskih pravic (te ugasnejo 70 let po avtorjevi smrti), je treba to jasno navesti.
Ali med prevajanjem sodelujete z režiserjem, dramaturgom? Ste prisotni tudi na bralnih vajah in – kadar je nujno – še kasneje spreminjate besedilo?
Da, zelo rada sodelujem. Ustvarjanje predstave je skupinsko delo, zato se včasih že pred in med prevajanjem pogovorim z režiserjem, lektorjem in dramaturgom o njihovih zamislih. Ker večinoma prevajam iz jezika, ki ga pozna večina gledaliških ustvarjalcev, in lahko sodelavci sami preberejo izvirno besedilo ter ga podrobno primerjajo z mojim prevodom, velikokrat slišim vprašanje: »A bi se dalo tole takole?«.
Z veseljem sprejemam tehtne predloge, spreminjam besedni red, medmete, čustveno obarvane izraze. Odprta in dovzetna sem za takšne intervencije, saj je posamezna replika za igralca lahko ovira, če mu katera od besed v njej »ne zveni« ali je ne občuti kot svoje. Rada slišim prevedeno, saj šele izgovorjena beseda da repliki pravi smisel in poudarek. Vem, da sem pogosto pod drobnogledom, a vendar mi je v izjemno veselje, če lahko sodelujem na bralnih vajah in postanem del ekipe.
Povezavi: