Odgovori nagrajencev v decembrskem fokusu so bili raznovrstni in pisani, pojasnjevali so zakulisje nagrajevanja in ustvarjanja, zato tudi beseda v večini intervjujev ni tekla le o nagradah. Skozi kalejdoskop tekstov pa se je vendarle izrisala neka skupna, dokaj harmonična podoba, da nagrade so pomembne in jih je vselej prijetno dobiti, niso pa nikoli nikakršno merilo ali zagotovilo. Vsaj ne v umetnosti, kjer tisti prvi in najboljši ni izmerljiv, nagrada sama pa tudi ne zagotavlja brezskrbnega ustvarjanja v prihodnosti. Verjamem, da bi se vsi strinjali, da si jo je prav vsak od intervjuvancev oziroma portretirancev tudi zaslužil.
Dopisovanje dramatičarke in režiserja
Če smo mesec že začeli z nagradami, naj vas ob koncu še nagradimo – z intervjujem oziroma večmesečnim dopisovanjem mlade dramatičarke Simone Hamer z režiserjem Janezom Pipanom, v katerem se izriše prostrana in prodorna režiserjeva miselna pokrajina. Pipan je za diplomsko uprizoritev Mrožkovega Tanga prejel veliko nagrado Borštnikovega srečanja leta 1979, nagrajeni sta bili tudi njegovi prvi »pravi« predstavi Zapiski o sistemu Vitomila Zupana (EG Glej, 1978/1979) in Profesor Klepec Ferda Kozaka (SNG Drama Ljubljana, 1979/1980). Njegovo krstno režijo v Gleju je publika sprejela z ovacijami, odlične so bile tudi kritike, Lado Kralj mu je ponudil režijo na velikem odru v Drami, leto kasneje pa ga je Dušan Jovanović povabil v Slovensko mladinsko gledališče.
Vendar pri dopisovanju ne gre le za zgodovinski prerez Pipanovega ustvarjanja in njegovih (bojkotiranih) nagradah (za nagrado Borštnikovega srečanja za režijo Klementovega padca je menda izvedel iz televizijskega prenosa zaključne prireditve), temveč se dopisovalca pogovarjata tudi o (ne)političnem gledališču v osemdesetih, Mejerholdu, realnosti, človeštvu, minljivosti in odtisu resničnosti minulega bivanja. Ognila se nista niti režiserjeve naklonjenosti do Bergmana, Fellinija, Eisensteina, Buñuela in drugih magov sedme umetnosti, ki so subtilno krmarili njegovo filmsko montažo teksta na odru. Ob neizbežnem srečanju s Pipanom bomo izvedeli, katero gledališče ga pritegne in kakšno fascinira, kaj si misli o sodobni slovenski dramatiki, današnjem gledališču in avditoriju in morda tudi o tem, zakaj (ne) verjame v moč gledališča.
Ob nagradah tudi Pregrade
Proti koncu meseca decembra so se ob nagradah ustavile še Pregrade oziroma kolumna Mojce Kreft, v kateri se avtorica kritično sprehodi skozi gledališke dogodke v oktobru in novembru, na katerih se je srečala ali se še srečuje s pregrado. Začenši z oktobrskim Borštnikovim srečanjem pred 45. leti v Mariboru, na odprtju in zaključku katerega so se družili vsi gledališki direktorji, do letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje (namenjenega le eliti?). Novembra je pot nadaljevala od pregledne razstave v Slovenskem gledališkem muzeju ob 40-letnici najstarejšega neinstitucionalnega gledališča v slovenskem prostoru, Gledališča Glej, do mednarodne razstave gledališke arhitekture v srednji Evropi s pomenljivim naslovom Onkraj vsakdanjosti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinskem gradu. Dramaturginja in teatrologinja se dotakne še (ne)tehtnih teoretičnih in zgodovinskih branj ter (re)interpretacije slovenske dramatike v komparativnih študijah. Posebno zanimiv postanek naredi ob brezizhodnem Prijateljevem in Korunovem totenbirtovskem prostoru, v katerem pregrade pri osebnih razmišljanjih nastajajo, ker ne sežejo onkraj vsakdanjosti.
Kaj je tisto, kar se dotakne režiserja?
Kolumna Kreftove med drugim spodbuja tudi k izpraševanju totenbirta in Totenbirta. Nekaj odgovorov na vprašanja, ki se ob tem porajajo, bo podal režiser predstave Totenbirt Mile Korun, s katerim se bo v začetku januarja pogovarjala Anja Bunderla. Gledališki režiser s svojim lastnim izrazom in poetiko, ki se nikoli ni uklanjal konvencijam, je na oder krstno postavil marsikateri dramski tekst slovenskih avtorjev. Zato bo njegovo mnenje o mladi slovenski dramatiki, trenutnem stanju slovenskega teatra, mestu gledalca v predstavi, režiji pa tudi o interpretaciji, enkratnosti uprizoritve in političnem teatru, morda celo o novi uprizoritvi Ivana Cankarja in dežnikih na odru, nedvomno zanimivo branje v prvih dneh leta 2011. Za Koruna dramsko besedilo nikoli ni zaključena celota pomenov in za režijo se odloči, ko se ga nek tekst notranje dotakne. Enako je bilo s Totenbirtom. Kaj je tisto, kar se je tako dotaknilo Koruna, pa v intervjuju.
Prijetno branje, tudi v letu 2011!