Fürstov obraz se je pri širši množici udomačil z monokomedijo Jamski človek (ki je lansko leto v Ljubljanskih Križankah praznovala 500-to ponovitev). Pri ljubiteljih televizijskih ekranov pa z likom Frenka v nadaljevanki Hotel poldruga zvezdica. Filmski navdušenci se ga lahko spomnijo na primer iz Slovenke (r. Damjan Kozole) ali iz Osebne prtljage (r. Janez Lapajne). Najgloblje pa se v spomin zapisuje rednim obiskovalcem ljubljanske Drame, kjer kot član ansambla ustvarja že enajst let.
Igralsko kaljenje je končal leta 1998 pri Dušanu Jovanoviću in Janezu Hočevarju na AGRFT. Na izpopolnjevanje pa se je podal izven slovenskih meja, in sicer v New York na gledališki inštitut Leeja Strasberga in v studio Herberta Berghoffa.
Najvidnejša dosežka (poleg letošnje Borštnikove nagrade) v zadnjem času sta Severjeva nagrada in priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za igralske dosežke v letu 2007, ki ju je pred dvema letoma dobil za vlogo Mlakarja v Cankarjevih Romantičnih dušah (r. Sebastijan Horvat) in za vlogo Vala Xavierja v Orfej se spušča Tennesseeja Williamsa (r. Mateja Koležnik). ZDUS je ob tej priložnosti o Furstu zapisalo, da »je igralec, ki se vsakič znova dokaže v kvaliteti soigre.
Suveren, domiseln kot je, se podredi duhu skupinskega dela, hkrati pa ohranja samosvoj in moderen igralski pristop, s čimer prestopa meje stereotipnega. /.../ Obe njegovi stvaritvi /.../ nosita v sebi veliko notranjo strast ter igralsko radost. Gre za vrhunski stvaritvi, interpretaciji dveh izmed najkompleksnejših vlog v dramskem repertoarju in nesporno za enega od vrhov njegovega do sedaj vseskozi drznega in analitičnega iskanja. Gre za čista, resnična ustvarjalna dosežka.«
Nazadnje pa je bil na Borštnikovem srečanju opažen v vlogi Lutza, ki ga je strokovna žirija označila kot upodobitev sodobnega moškega. Za igralca so dejali, da »virtuozno in z navidezno lahkoto sledi dramaturgiji Syhine predloge v njenih hitrih prehodih med pokrajinami igre, pripovedi in spomina. Obenem gre za markanten portret sodobnega sveta zasebnih življenj, razpetih med službo, samoto in 'načelom nedoločnosti' do nasprotnega spola.«
O tej nagradi smo z njim izmenjali nekaj besed.
Ste k ustvarjanju te vloge pristopali drugače kot k ustvarjanju ostalih?
K vsaki vlogi pristopam drugače, ta je ponujala izzive v smislu sodobnega podajanja gledališkega dogodka. Zaradi zgradbe besedila je bil študij poln nepričakovanih odločitev, ki so se po večini zgodile na vajah.
Kaj mislite, da je bil ključ, zaradi katerega je bila prav ta vaša vloga tako opažena?
Nagrade podeljuje n-članska komisija in ugibanja, zakaj se odločijo nagraditi določeno vlogo, so nesmiselna ... Znan slovenski kritik je zapisal, da mi je vloga Lutza pisana na kožo, poleg tega pa lik sodobnega moškega, ki ne ve, kaj hoče, vzbuja sočutje gledalca in očitno tudi stroke ...
V kolikšni meri mislite, da je vaš uspeh soodvisen od ekipe ?
Vsaka predstava je predvsem kolektivni izdelek in včasih se pravi ljudje najdejo v pravem času s pravo predlogo in uspeh ne izostane.
S kakšnimi občutji ste sprejeli nagrado?
Presenečeno radosten sem bil, da sem bil opažen v tako eminentni konkurenci.
Kaj pa za vas osebno – je to vaša najpomembnejša nagrada, ki ste jo doslej prejeli?
Vsaka lepa stvar je pomembna, čas pokaže, katera je najpomembnejša ... Danes bi rekel, da je bila Borštnikova diploma za mladega igralca leta 1999 morda še bolj pomembna, ker sem takrat morda bolj potreboval potrditve.
Povezavi: