Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010

Vražje premetena mladež

KRITIKA (M. Piletić: Tom Sawyer in vražji posli, režija: I. Djilas)- Predstava za osnovnošolce, kakor so jo poimenovali v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, je nastala po motivih knjige Prigode Toma Sawyerja Marka Twaina, včeraj popoldne pa jo je gostila ljubljanska Drama.

Andrej Murenc, foto Damjan Švarc

Milica Piletić: Tom Sawyer in vražji posli
Premiera 2. oktobra 2009 v SLG Celje
Prva slovenska uprizoritev

Prevajalka Tatjana Doma
Prevajalec in avtor songov Branko Završan
Režiserka Ivana Djilas
Dramaturginja Tatjana Doma
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Jelena Proković
Avtor glasbe Boštjan Gombač
Oblikovalec giba in asistent režiserke Branko Završan
Korepetiror Boštjan Korošec
Lektorica Metka Damjan

Nastopajo:
Tom Sawyer - Andrej Murenc
Teta Polly Patchwork - Lučka Počkaj
Huckleberry Finn - Aljoša Koltak
Ben Harper - Damjan M. Trbovc
Emy McBlaber Harper - Suzana Grau
Becky Thatcher - Ana Ruter
Sodnik Thatcher - Renato Jenček
Šerif Brian O´Brian - Zvone Agrež
Guy Clever - Mario Šelih
Indijanec Joe - Igor Sancin
Muff Potter - Igor Žužek
Bob Taner - Tarek Rashid
Kate Anyway - Nada Božič k. g.
Bloody Mary - Jagoda
Novinar - David Čeh


Med vstopanjem (pretežno mlajšega) občinstva je tiha, a vesela glasba Boštjana Gombača, skupaj z gigantskim razvejanim drevesom kot tvorcem scene, že poustvarila prijetno atmosfero s pridihom skrivnostnosti. Sam zaplet in s tem pogojeno začetno odvijanje klobčiča vražjih poslov se v temi in poustvaritvi mračne pokopališke sfere prične že v uvodnem prizoru, ki za sabo potegne plaz komičnih zapletov z občasno trpkim priokusom.

Predvsem scenografija (Branko Hojnik), skupaj s projekcijo slik v ozadju, pričara duh 19. stoletja, v katerem se je ´dobrosrčnega´ razbojništva skupaj s prijateljema učil protagonist Tom Sawyer. Drevo - glavni materialni rekvizit – s svojimi dolgimi vejami na pokopališču služi kot skrivališče mladi druščini, ki je priča umoru. Premična lesena ograja in nekaj križev služijo za efekt resničnega doživetja polnočnega strahu, ki se – ob uporabi mrtve mačke – skorajda spremeni v kritičen pomislek o kompetentnosti ´predstave za otroke´. Eksplicitno vkomponirana žival namreč vzbuja nelagodje, povezano z otroškim dojemanjem živalskega sveta in – vsaj odraslemu gledalcu – za hip prekini tok (kriminalne) zgodbe.

Vso delovanje nastopajočih je (vseskozi v eksterierju) po uverturni ´krvavi´ sceni usmerjeno k iskanju krivca; znotraj vodilne teme pa se, sicer v zelo reducirani podobi, izriše motiv družine in ljubezni. Kajti glavni junak (Andrej Murenc) je iznajdljiv in pogumen fant, ki si, ko pride iz razbojniških pohodov, želi toplega objema svoje tete Polly (Lučka Počkaj) in hrepeni po ljubkem dekletcu Becky (Ana Ruter). Murenc je ustvaril lik razposajenega in vedoželjnega odraščajočega otroka, ki ga je prevzel lik domnevno resničnega razbojnika iz knjige, kateremu želi slediti. Otroška igra, ki jo vodi skupaj s Finnom (Aljoša Koltak) in Harperjem (Damjan M. Trbovc) se sprevrže v resnično dramo, v katero so vpleteni vsi prebivalci. Suspenz se le še veča, ko po številnih zapletih in nekoristnih dejanjih državnih organov na drevo, pod katerega je – ob zamenjani lokaciji – postavljena improvizirana ječa, obesijo napačnega. Trojica fantov je tako obsojena na lastno vest in srce, le strah pred pravim krivcem Indijancem Joem (Igor Sancin) jim prepreči takojšnjo priznanje resnice. Resnost dogajanja je občasno prekinjena z glasbenimi vložki, kjer nastopajoči z vsebinsko komičnimi songi (Brane Završan) vodilni tok zgodbe izkoristijo za implikacijo lastnih, a ne preglobokih, eksistenčnih vprašanj.

Lučka Počkaj, Suzana Grau, foto Damjan Švarc

Djilasova se je dotaknila vprašanja ne-učinkovitosti državnih organov, katerih nosilec je vseskozi utrujeni in miselno odsotni šerif Brian (Zvone Agrež), čigar pamet presežejo trije (še skoraj) otroci in ženske. Ravno ženski pol je postavljen ob bok prevladi moških in slednjim več kot uspešno konkurira. Predvsem Počkajeva s Polly in Jagoda kot Bloody Mary odlično postrežeta s koktajlom intrigantnih domislic in z reorganizacijo vrha policijske postaje poskrbita za tihi vzpon emancipacije. Vsekakor pa v ospredju ostaja mladi Tom s´sodelavcema´, ki s spretnimi domislicami in ekipnim elanom omogoči(jo) razplet nesrečne situacije.

Duh 19. stoletja veje iz vseh koncev odra, za dokončno upravičenje preteklih dni ob Mississippiju pa poskrbijo kostumi Jelene Proković, ki spomnijo na Leonove filme s Clintom Eastwoodom v glavnih vlogah. Bodisi ljubka igrivost in koketnost mlade Becky, izražena s karirastim vzorcem roza obleke bodisi preprosta oprava treh mladcev, pričarajo vzdušje obdobja, v katerem je ustvarjal Mark Twain.

Nekoliko karikiran je le indijanec Joe, ki z okrnjenim besediščem in poudarjeno obrazno masko izstopa iz druščine vaščanov, saj je izrazito negativen lik, ki – konec dober, vse dobro – konča v ječi pod drevesom. Dobro je tako premagalo zlo, ki ga je Twain videl predvsem v indijancih.

Predstava na hitro podčrta nekaj družbenih vprašanj in ženskam podeli (pozitivno) premetenost in premišljenost, v svojem jedru pa želi otrokom (ciljni publiki) približati svet (še) dovoljene radoživosti in identificiranja z junaki, ki ni vedno škodljivo, ampak – tako kot pri Tomu – družbeno koristno. Otroška dejanja so (na srečo) spontana in nepreračunljiva.

 

 

Povezave:

- Ivana Djilas na Geslu
- Ivana Djilas na Repu
- Fotogalerija na SiGledal

Gledališče Celje, Ivana Djilas

Anita Volčanjšek, Tjaša Plazar, SiGledal, 19. 4. 2010
Ona ne trpi ... ona ČUTI bolečino
Anita Volčanjšek, SiGledal, 24. 5. 2010
Imuni na uročitev
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 8. 2010
Ujeti leva za rep
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 25. 8. 2010
Ko sije (polna) luna, so levi spuščeni