Po razstavi Glejeve zgodbe
V gledališkem muzeju so Glejevci na ogled postavili celotno kronologijo svojih predstav, vse od prve gledališke sezone 1969/1970 do danes. Fotografije in posnetki uprizoritev pripovedujejo štirideset let staro zgodbo najstarejšega neinstitucionalnega gledališča pri nas, ki je vedno imelo posluh za nova in drugačna gledališka stremljenja, ideje in pristope. Bilo je dom gledališkega eksperimenta, stičišče različnih poetik, prostor iskanj in novih žanrskih prepletanj znotraj konkretnih zgodovinskih, družbenih in estetskih kontekstov. Med ustanovnimi člani tedanjega Eksperimentalnega gledališča Glej so bili Lado Kralj, Dušan Jovanović, Zvone Šedlbauer, Iztok Tory in drugi, v gledališču pa so se kalili še številni režiserji, pisci dramskih besedil, igralci, kostumografi, scenografi, dramaturgi in cela plejada drugih slovenskih gledališčnikov.
Na razstavi je gledališče, ki že štiri desetletja povsem svobodno in brez omejitev razvija svojo specifično umetniško poetiko, predstavljeno kronološko in shematično, da lahko njegovi zgodbi sledimo od rojstva, prvih korakov pa vse do zrelih let. Vsaka igra je predstavljena s kolofonom, prizoriščem predstave, in če je bilo na voljo, tudi z vizualnim gradivom. Avtorja razstave Ana Perme in Samo Gosarič sta razstavo obogatila z zemljevidom vseh prizorišč, na katerih je Glej domoval, izborom glasbe iz Glejevih predstav in video kotičkom s posnetki nekaterih predstav. Predstavljene so še kronologija Malega Gleja, ki zadnjih deset let navdušuje najmlajše gledališko občinstvo, in petletne aktivnosti PreGleja. 
Laboratorij neponovljivih eksperimentov
Ob bogati, a dobro razdelani in pregledni razstavi lahko kljub raznoterosti predstav razberemo prepoznavno podobo gledališča od njegovih začetkov, ko je po besedah Zvoneta Šedlbauerjapredstavljalo »poskus delati tisto, česar ni bilo mogoče početi drugje«, pa vse do današnjega Gleja, ki je še vedno prostor novih in eksperimentalnih gledaliških pristopov. Fotografije kot neme priče pripovedujejo zgodbo o gledališču, ki se je rodilo iz želje po ustvarjalnem laboratoriju, ki bi omogočal popolno svobodo pri uprizoritvah in tako obogatil slovensko gledališko dejavnost. Zgodbo o gledališču, ki je kmalu postalo ena najbolj kultnih institucij v Ljubljani, kamor so zahajale vse pomembne in manj pomembne javne osebnosti, vsi ljubitelji gledališke umetnosti in tisti, ki so hoteli biti »kul«. Glejeve predstave so bile zmeraj drzne, sveže, drugačne, izvirne, svojevrstne, neponovljive, radikalne, sprehajale so se nekje na robu in se kot take zapisale v zgodovino slovenskega gledališča.
Razstava spomni na vse nepozabne uprizoritve, kot so Rešen v režiji Zvoneta Šedlbauerja (1971), Victor ali otroci na oblasti v režiji Dušana Jovanovića (1971), Spomenik G po motivih Bojana Štiha in v režiji Dušana Jovanovića (1972), Kdor skak, tisti hlap Rudija Šeliga v režiji Dušana Jovanovića (1973), Grenki sadeži pravice Milana Jesiha v režiji Zvoneta Šedlbauerja (1974) ... Naslednji, Pogovor v maternici koroške Slovenke Janka Messnerja, Tomaža Šalamuna in režiserja Dušana Jovanovića (1974) in Šarada ali Darja Rudija Šeliga v režiji Žarka Petana (1975), sta vključevali tudi video. Korak naprej nas razstava preseli v osemdeseta leta, ko so se eksperimentalnim uprizoritvam pridružili novi režiserji, predvsem Janez Pipan (Zapiski o sistemu), Vinko Möderndorfer (Rožnati trikotnik), Matjaž Zupančič (Mariana Pineda) in Eduard Miller (Ela). Sledijo devetdeseta, zaznamovana z gibalno poetiko Betontanca (Matjaž Pograjc), grotesknostjo Grapefruita (Iztok Lovrič) in projekti Tomaža Štrucla (Cliopatra, Hamlet Packard, Hamlets'n’Roses) pa tudi nekaterimi odmevnimi predstavami Matjaža Bergerja (Brecht), Tomaža Pandurja (Igrati), Iztoka Kovača (Movens) in Sebastijana Horvata (Sharpen your Senses). Proti koncu razstave, ko smo že v novem tisočletju, se jim pridružijo še nova režiserska imena s svojimi estetikami, kot so Tomi Janežič, Jernej Lorenci, Diego de Brea, Sebastijan Horvat in Bojan Jablanovec. In vsako leto še vrsta drugih, ki jim Glej ponudi streho nad glavo in odpre vrata na oder.
Od Kasparja do Kristijan Muck: jaz: sem: samo: slučajno: jaz
Svojo 40. obletnico bo poleg razstave gledališče počastilo še v značilno eksperimentalnemu duhu. Če so ustanovitelji EG Glej za prvo premiero 25. junija 1970 v Viteški dvorani Križank izbrali slovensko praizvedbo Kasparja Petra Handkeja v režiji Iztoka Toryja s Kristijanom Muckom v naslovni vlogi, Glejevci v soboto, 20. novembra 2010, ponujajo gledališki performans z naslovom Kristijan Muck: jaz: sem: samo: slučajno: jaz. Za Mucka, avtorja sobotnega dogodka, je bila vloga Kasparja ena ključnih prelomnic v njegovem ustvarjanju. Takrat so se mu razjasnila nekatera vprašanja o bistvu igre in igralstva, ki lahko zajame in združuje dva paradoksa. Zanj je igralstvo iskanje, ki razceplja in vzpostavlja, je proces, ki se začne kot pot skozi sebe, kot piše na svoji spletni strani. Ta izkušnja ga je vzpodbudila tudi k intenzivnejšemu pisanju dramatike, v katerem se je filozofsko srečeval s seboj in svetom. Začela so se umetnikova iskanja izvornosti in smisla stvari, preizpraševanja temeljnih bivanjskih vprašanj. Danes njegova ustvarjalnost sega od gledališke igre in režije, pisanja esejev, poezije, dram do avtorskih gledaliških in likovnih projektov. Njegov celoten opus zaznamuje izrazito avtorski pristop in lasten umetniški izraz s specifično osebno poetiko, v ozadju katerega je vselej želja po preverjanju osnovnih bivanjskih vprašanj. Tega se loteva tudi v svojem novem projektu, ki je nastal na osnovi interpretacije Kasparja in v dialogu s projekti v Gleju. Muck bo v sobotni skici performativnega eseja razvijal svoje teze o procesih igre, kjer se prepletajo, razhajajo in ponovno spajajo elementi, ki nastajajo v osnovnih razmerjih med človekom in svetom. Iskal bo odgovore na vprašanja o eksistencialnem razcepu posameznika, o dvoumnih pomenih sveta, odkrival bo resnico časa in resničnost prostora.
(Kaja Cencelj, SiGledal)
Povezavi: