Mateja Rebolj je ime, ki odzvanja tako v baletnih kot sodobnoplesnih in gledaliških krogih; poznana je po izjemnem obvladovanju telesa in precizni gibalni artikulaciji na eni strani ter edinstvenem spoju premisleka, distance, osrediščenosti, domišljije in karizme na drugi. Ni edina slovenska balerina, ki je vstopila v sodobni ples, vendar pa je uspela izjemno kompleksno povezati baletno osnovo z mnogoterimi slogi, tehnikami, koreografskimi pristopi pa tudi z baletu tujimi estetskimi diskurzi in celo z virtualno umetnostjo. Izstopa tudi po svoji neverjetni energiji, pozitivnem in odprtem raziskovalnem duhu, ki jo je vodil v preizkušanje vedno novih scenskih pristopov.
Zunaj odra jo zlahka prepoznamo: alternativka med baletkami je sicer požela negodovanje v SNG Opera in balet Ljubljana že, ko je po vstopu na polje sodobnih praks sredi 80-ih upor proti instituciji izrazila tudi v svoji zunanji podobi; si ostrigla dolge lase, se oblekla v črno ter petke zamenjala za bulerje. Takšna je še danes; v izredni formi, mladostnih črnih oblačilih, bulerjih in s kratko pričesko izžareva vitalnost in energijo.
Baletni začetki
Odraščala je v »operni« družini; mama je bila operna pevka, oče glasbeni učitelj ter operni režiser. Po srednji baletni šoli se je šolala na Rambert School of Ballet v Londonu, od leta 1972 do leta 1996 pa je kot solistka baleta SNG Opera in balet Ljubljana plesala v več kot petinštiridesetih solističnih vlogah, od romantičnih, klasičnih do modernejših.
Že kot baletka je izkazovala tendence k drugačnim pristopom, k modernizaciji baletnega giba in vnašanju avtorskih prvin v klasični koreografski režim. Njeno baletno pot je zaznamovalo tudi srečanje z modernimi težnjami baletnega koreografa Milka Šparembleka, ki je v Ljubljano prišel konec 70-ih in v naš prostor »prinesel plesno baletno gledališče, povezovanje sodobnih tehnik s klasičnimi in veliko svetovljanstvo«. Odmik od klasične baletne forme je prepoznala tudi žirija za nagrado Zlata ptica, ki je leta 1979 v obrazložitvi zapisala: »Čeprav je končala baletno šolo, Mateje Rebolj ne moremo smatrati za tipično klasično balerino, ampak je zmeraj znova potrjevala svojo naravnanost v moderen prostor plesa, potrjevala vsestransko prilagodljivost tudi v sodobnejših koreografijah.«
Vstop na polje sodobnih uprizoritvenih umetnosti
Leta 1985 jo je Dragan Živadinov povabil k nastopu v predstavi Krst pod Triglavom Gledališča Sester Scipion Nasice (1986, Cankarjev dom), ki ni bila prelomna le za slovenski prostor, ampak tudi za njo osebno. Uprizoritev, pri kateri je prišla v stik z biomehaniko, ji je v primerjavi z baletno lepoto, disciplino in kodificiranostjo baletne tehnike odprla nov svet, ki jo je fasciniral, v njej spodbudil potrebo po spoznavanju drugih umetnosti, širjenju pogleda in postopoma sprožil tudi upor proti instituciji, hierarhiji baleta, proti tradiciji.
Leto kasneje je pričela sodelovati tudi s Ksenijo Hribar in postala stalna sodelavka Plesnega teatra Ljubljana. Oba dogodka – sodelovanje z Živadinovom in s Ksenijo Hribar – zaznamujeta njen prestop na polje sodobnih scenskih umetnosti. V 80-ih se je izobraževala v različnih avantgardnih (Mejerholdova biomehanika), modernih (predvsem graham in cunningham, pa tudi limon) in sodobnih (predvsem release) plesnih tehnikah in spoznavala različne pristope k mišljenju scenskih umetnosti. Sodelovala je z mnogimi koreografi in režiserji na področju sodobnega plesa in gledališča, hkrati pa je do leta 1996 še vedno zasedala vlogo baletne solistke v SNG Opera in balet Ljubljana. Medtem ko je z baletom vzpostavila disciplino in tehnično dovršenost telesa ter giba, pa je s sodobnim plesom razširila svoj plesni vokabular in v ples vnesla širši razmislek in kompleksnejšo odrsko prezenco.
Po končani baletni karieri je delala kot asistentka domačih in tujih koreografov. Sodelovala je z večino slovenskih koreografov (skorajda dvajsetletno sodelovanje jo npr. povezuje z Matjažem Faričem, s katerim je nazadnje ustvarjala lani v predstavi Srh – zvok na koži) in delala (ter še vedno dela) z gledališkimi režiserji, ki delujejo na meji svojega medija, kot so Dragan Živadinov (s katerim sodeluje tudi v petdesetletnem projektu Noordung), Matjaž Berger in Barbara Novakovič Kolenc. Na polje vizualnih umetnosti je vstopila z Marino Gržinić Mauhler in Aino Šmid. Barbra Drnač je o njej zapisala, da je »ena redkih pozitivno mislečih bitij v slovenskem plesnem prostoru, ki se ne obremenjuje s plesnimi stili, s pripadnostjo eni ali drugi producentski skupini, pomembno je, da gre za projekt, ki bo v njej vzbudil zanimanje«. Kot je povedala ob prejemu nagrade: »Verjamem v vsa umetniška sredstva, ki podpirajo novosti, nove oblike izražanja, ki eksperimentirajo, podirajo družbene, politične in ostale tabuje, širijo obzorja naših pogledov in sveta.«
Srh / foto Miha Fras
Telo med baletom in sodobnim plesom
Ko telo, ki se je z baletno disciplino izurilo za natančno kodificirano baletno tehniko, vstopi na polje sodobnega plesa, se mora na nek način osvoboditi. Klasična baletna tehnika zahteva izjemno usposobljeno telo, ki bo sposobno natančnega posnemanja gibov. Baletno telo v tem smislu predstavlja »manifestacijo veščin«, pri sodobnem plesu pa je telo »izhodišče, raziskovalno polje«. Telo se mora naučiti gibati bolj sproščeno in ekonomično, plesati od znotraj navzven, dejavni morajo postati vsi deli telesa.
Določena svoboda plesalca obstaja v vsakem primeru, kajti »koreografija zaživi šele v telesih plesalcev«; avtorstvo plesalca se izrazi v tem, kar naredi znotraj osnovne koreografske strukture. Tu se pokaže plesalčev občutek za pravi gib, prostor, odtenke, zmožnost nadzorovanja energije in odkrivanje nasprotij med napetim in sproščenim.
Sicer pa z ohranjanjem kondicije nima težav, saj ima privzgojeno disciplino telesa in vse življenje skrbi zanj, pri tem pa poudarja psiho-fizično celovitost kondicije in skrbi za telo; za plesno kondicijo so pomembni tudi radovednost in raziskovalni duh, nenehno učenje in spoznavanje novosti.
Pogledi na stanje baleta in sodobnega plesa
O baletu v Sloveniji meni, da je njegova tehnična in umetniškoizvedbena raven dobra, a bi si v baletnem repertoarju želela več inovativnosti in tveganja. Na polju sodobnega plesa omenja problematične prostorske (vadbeni prostori, sodobni plesni center, »artist in residence«), časovne (več časa za raziskovanje) pa tudi finančne pogoje produkcije predstav. Hkrati poudarja potrebo po vzpostavitvi institucionalne mreže, ki bi spodbujala izmenjavo umetnikov, gostovanja in nasploh večjo pretočnost. Sama je z Magdaleno Reiter in njunim duetom Forma interrogativa (2003, Maska in PTL) nastopila v velikem delu Evrope.
Od premagovanja težnosti do zamenjave telesa z znakom
In če se je s sodobnim plesom odmaknila od baletne iluzije telesa, ki se s postavitvijo na konice prstov upira lastni težnosti, je v Obredu poslavljanja – Gravitaciji nič / Biomehaniki Noordung v Kozmonavtskem centru Jurija Gagarina v Rusiji uresničila ravno baletni ideal, ko je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju. Baletne sanje osvobojenega telesa, možne le z vdajo telesa najmodernejši tehnologiji, pa naj bi se skozi projekt Noordung na njegovem zaključku po viziji Živadinova radikalizirale z opustitvijo telesa oz. njegovo zamenjavo z znakom.
Mateja Rebolj je za svoje delo na področju plesa leta 1979 prejela nagrado zlata ptica, leta 1985 Župančičevo nagrado in priznanje za vlogo Izabele v predstavi Pulcinella na 11. Jugoslovanskem baletnem bienalu, letos pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju plesne umetnosti.