Katere nagrade so pomembne in čému (če sploh) oziroma komu (če sploh) so namenjene? So res le nepotrebna šara, nesmiseln poklon in smiselna poslovna poteza, je njihovo podeljevanje le zapravljanje (davkoplačevalskega) denarja, spektakelsko povzdigovanje prvih na vasi in vseh tistih, ki težijo k splošni všečnosti. Pomembnejša priznanja v letošnjem letu bomo predstavili skozi intervjuje, članke in portrete nagrajenih ustvarjalcev slovenske scenske umetnosti, ki jih tudi v tem letu ni bilo malo. Njihova mnenja, komentarji in odgovori so tokrat še bolj osebni in iskreni, kar ponuja nekoliko drugačen pogled na same nagrade, njihov namen, pomen in vrednost.
Vsekakor vseh nagrad ne moremo tlačiti v en koš, saj so si med seboj zelo različne, in kaj pravzaprav označujejo, je odvisno od palete občih parametrov in njihovega vrednotenja s strani vsakega posameznega prejemnika. Če nekomu veliko več pomeni nagrada na renomiranem mednarodnem festivalu na tujem, bo drugemu takšna nagrada nekaj pomenila le, če mu jo bo podelila (po njegovih lastnih kriterijih) spoštovanja vredna žirija. Tretjemu bo bolj kot nagrada pomembna medijska prepoznavnost njegovega dela, četrtemu topel sprejem pri slehernem gledalcu. Seveda, med vsemi prejemniki nagrad se najdejo tudi takšni, ki ne bodo prav nič skrivali, da bi veliko raje sprejeli »tisto najpomembnejšo slovensko nagrado«, to je Prešernovo nagrado za življenjsko delo, da bo njihova pokojnina potem bolj gosposka.
Ministrstvo za kulturo ima namreč svoje kriterije, po katerih dobitniki Prešernove nagrade prejmejo izjemno pokojnino v znesku od 70 do 100 odstotkov najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo (kar je trenutno okoli 2000 evrov). Nagrada je na vrhu lestvice ministrskih meril, sledi ji Borštnikov prstan, med njiju se sicer lahko prerine še kakšna res visoka nagrada ali priznanje svetovnega merila, ki se podeljuje na nadnacionalni ravni, a vendar se ta mnogokrat postavi na isto raven kot – še vedno pomembni, a točkovno že veliko manj vredni – nagrada Prešernovega sklada in nagrada Borštnikovega srečanja. Temu primerne so tudi za polovico nižje pokojnine dobitnikov obeh omenjenih nagrad pa tudi drugih pomembnih domačih in tujih priznanj. Koliko točk prinesejo »pomembna tuja priznanja«, pa bo kajpak določilo naše kulturno ministrstvo.
Iz te numerične perspektive sta torej Prešernova nagrada in Borštnikov prstan najpomembnejši nagradi, ki potrjujeta posameznikov izjemen kulturni prispevek oziroma vrhunsko delo. Šele za njima so vrhunske mednarodne nagrade (katere že?), nagrada Prešernovega sklada in preostale nagrade Borštnikovega srečanja. Te so še posebno dobrodošle za samozaposlene v kulturi, saj lahko zaradi njih denimo zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje. In vendar se neredko zgodi, da (bolj ali manj pomembne oziroma vredne) mednarodne nagrade, ki jih ni mogoče primerjati z domačimi, ostanejo neupravičeno spregledane. Javnost pa umetnike pozna le po domačih nagradah, ki pa mednarodno, torej v nekem širšem kontekstu, nimajo posebnega pomena. Sicer pa – ali je nagrade, in katere, sploh mogoče primerjati med seboj? In zakaj bi jih primerjali, saj ima vendar vsaka svoj razlog za obstoj.
Lahko bi se zopet vrnila k točkam in finančni vrednosti nagrad (treba je priznati, da je tudi to pomembno), pa vas raje povabim k branju naše rubrike. V naslednjih tednih se bodo na teh spletnih straneh zvrstili pogledi letošnjih nagrajencev in vas morda prepričali, da so z upravičenim razlogom dobili nagrado, ki so se je tudi zelo razveselili, čeprav zaradi nje ne bodo prav nič počivali na lovorikah ali prekinili z ustvarjalnim delom. Scenska umetnost je živa in bolj kot nagrado potrebuje svoje gledalce. Zato kar brez skrbi, tudi v naslednjem letu bodo slovenski odri prepojeni z mojstrovinami naših nagrajenih ali nenagrajenih umetnikov.