Ob likih, kot so Fortunello, znameniti Gastone ali Paggio Fernando, je Petrolini leta 1928 ustvaril tudi lik Chicchignole, uličnega prodajalca igrač in lampijonov, na prvi pogled preprostega, nekoliko potuhnjenega in bedastega videza, toda v resnici inteligentnega, duhovitega, pronicljivega in sentimentalnega soproga mlade, čutne in spogledljive, a nekoliko ohole in površne Eugenije, ki skrivaj ljubimka s strahopetnim, a bogatim štacunarjem, Egistom. Komedijski klobčič se zaplete, ko mora Egist z obolelo ženo odpotovati v toplice in tudi Eugenija začne hliniti bolezen, da bi se lahko v toplicah pridružila Egistu in njegovi ženi. Dobrodušni Chicchignola nasede prevari in si je za Eugenijino »zdravljenje« pripravljen pri Egistu celo sposoditi denar. Po vrnitvi iz toplic Chicchignola spregleda Eugenijino spletko, a dopusti, da zaljubljenca nadaljujeta s svojimi lažmi in izgovori. Ko mu po letu dni uspe odpreti lastno trgovino, prešuštnikoma prizna, da ve za njuno ljubimkanje. Eugenija prosi Chicchignolo za odpuščanje, a Chicchignola se ne da – nezvesto ženo nažene iz hiše.
Komedijo (prvič so jo uprizorili na odru gledališča Manzoni v Rimu leta 1931), ki se v nasprotju s pričakovanji ne konča z robantenjem prevaranega soproga in s spravo med prešuštniki, temveč s stoično grenkobo naslovnega junaka, ki se brani s smehom, humorjem, grotesko in bufonado, in v kateri se, po mnenju kritikov, odlično spajata Pirandellova siciljanska umirjenost in Petrolinijev cinični humor, v Gledališču Koper uprizarjamo v primorskem narečju ter ji s tem vračamo nekaj tiste jezikovne žlahtnosti, ki pomeni eno poglavitnih začimb Petrolinijevih besedil.
IZ KRITIK:
Anja Bajda, Radio Slovenija, Danes do 13-tih (06.06.2009)
Tokratna uprizoritev koprskega gledališča je postregla z žlahtno italijansko komedijo za sproščen in sproščujoč zaključek letošnje sezone.
Vida G. Posinković, Primorske novice (08.06.2009)
Režiser Boris Cavazza je ob odločitvi za uprizoritev Petrolinijevega Chicchignole zagotovo imel v mislih predvsem zabavo. Chicchignola je namreč nezahtevno besedilo, zgodba o prešuštvih in prešuštnikih, ki jo je Cavazza priredil za današnji čas in ji vdihnil svežino, ki jo je nekoč verjetno že imela /…/. Cavazza je izvirno besedilo temeljito skrajšal in ga posodobil, ga razbremenil moraliziranja in družbenih osti, slednje pa nadomestil z namigi na aktualno dogajanje, pri čemer kriza seveda ni smela manjkati. Kar je od besedila ostalo, je čista zabava, burka, začinjena z dovtipi in pikantnimi namigi. Skakanje čez plot nima več nikakršnih moralnih razsežnosti in dilem; zreducirano je na merjenje moškega ponosa in ženskih čarov; peripetije, skrivalnice in nastavljanje pasti pa služijo zgolj kot gonilo odrskega dogajanja. Odsotnost sporočilnosti je režiser nadomestil z intenzivnostjo odrske akcije, v čemer je Cavazza preverjeno prekaljen mojster. Gledalcu niti za trenutek ne dovoli, da bi se dolgočasil, prav nasprotno. Odrsko dogajanje je ves čas polno preobratov, žgečkljivih dialogov, skečev, petja in plesa, predvsem pa glasno, kot se za mediteransko okolje spodobi. Posebno svežino daje živa glasba, prisotnost godcev pa prizorišče Chicchignolove dnevne sobe na izviren način razširi na ulico.
Ana Perne, Dnevnik (22.06.2009)
Na vrtu Pokrajinskega muzeja Koper postavljeno besedilo /…/ je v režiji Borisa Cavazze ob sodelovanju dramaturga Matjaža Briškega tudi močno mediteransko obarvano. Če k temu ustreznemu temperamentu, podkrepljenem z živo, v tem smislu tudi gibko, po melodiki sicer večvrstno glasbo, dodamo precejšnjo mero karikiranja in melodramatičnega parodiranja, ki se zgodi znotraj izpostavljenega okvira igre (ta pa v koketiranju s publiko mestoma pogleda tudi nase), se rezultat pokaže kot z nekaj preverjenimi elementi izpeljana gledališka »šagra«.
