Pri Totenbirtu Iva Prijatelja se mi zdi najbolj zanimivo, kako dobro je avtor ujel resnični vsakdan, bistvo in smisel življenja v zakotni slovenski vasi. Iz besedila zaudarja pristna provincialnost. Ta obstaja, pa če si meščani še tako zatiskajo oči – tudi to je del identitete Slovenke/-ca. Duša mesta beži pred ruralno resnico slovenskega srca in ta predstava ustvarja možnost, da jo ujame.
Glede na obstoječo uprizoritev bi osebno zato prej poudaril usodo skupnosti kot usodo posameznika, kar najbolj bi izpostavil vsakdan v tej vaški gostilni, prazne pogovore, zavožene odnose, navade ljudi, podrobnosti. Vaški svet je gnil in propada, ne samo njegov gostilničar. Uporabil bi narečje (štajerščino) namesto splošno pogovornega jezika, saj se mi zdi to nepogrešljiv element sveta, ki ga zarisuje avtor.
Potegnil bi črte – vsaj za četrtino bi skrajšal tekst in trajanje uprizoritve spravil pod dve uri. Kakšni prizori so razvlečeni in nekateri dialogi nepotrebni. Predstavo bi postavil na manjšem odru, da bi prišla do izraza utesnjenost in brezizhodnost gostilne. Naredil bi malo boljšo vaško beznico s socialističnim duhom, ki jo vaščani šele proti koncu začnejo spreminjati v moderen nočni bar.
In, ja – uporabil bi narodnozabavno glasbo. Naj odmeva, naj zvoni, naj nam gre na živce! Ja, Totenbirt kot zatohli, zapiti, umazani harmonikarski obraz Slovenije. Naj smrdi po šnopsu. Goveja župca, pir pa vesela muzka. Ju-ju-ju-ju-juhuhu!
(režiser bralne uprizoritve dramskega besedila Totenbirt ob nominaciji besedila za Grumovo nagrado: Kako bi uprizoril Totenbirt? Predramnik 2. Bilten Tedna slovenske drame)
***