Pogovor s Simono Semenič, pobudnico skupine PreGlej in festivala dramske pisave PreGlej na glas!, ki delujeta pod okriljem KD Integrali, in dvakratno dobitnico Grumove nagrade (5.fantkov.si, leta 2009 in 24ur, leta 2010), o razmerah, v katerih rase mlada slovenska dramatika in posluhu zanjo, o možnostih za njeno razvijanje in promocijo – tako doma (v okviru TSD in drugih institucij) kot v tujini.
Problem, v katerem se je znašla mlada slovenska dramatika, je precej širši in se nanaša na samo strukturo družbe, ki je precej tradicionalno in inertno usmerjena. Tako po finančni strukturi kot medijski odzivnosti še vedno podpira le tradicionalne oblike dramatike, le redki posamezniki so pripravljeni prevzeti odgovornost za uprizarjanje še neznanega avtorja, še prej pa prepoznati kvaliteto v dramskih novitetah. Opazna je predvsem odsotnost angažmaja v smeri spodbujanja razvoja mlade dramatike in njenega uprizarjanja, pa tudi volje po spreminjanju obstoječega stanja, in to na vseh ravneh: od Ministrstva za kulturo, gledaliških institucij do vodilnih domačih režiserjev.
Situacija na področju dramskega pisanja se zato ne spreminja, čeprav bi bilo za to dovolj že nekaj minimalnih vzvodov. Na Hrvaškem npr. spodbujajo uprizarjanje nagrajenih besedil na državni ravni z dodatnim prilivom sredstev, nekateri pisci se s pisanjem tudi dejansko preživljajo, kar je pri nas nemogoče. Res je, da ima Slovenija manjši trg, ki je zasičen z določeno kvoto piscev, zato drugi težje dobijo priložnost.
V takšni situaciji je vse prepuščeno samoiniciativi redkih posameznikov, a tako ne more trajati v nedogled. Pobudo v tem smislu (kontinuirano dramsko pisanje, izdaje knjižnih del, delavnice in bralne uprizoritve) ohranja PreGlejev laboratorij v kombinaciji s festivalom dramske pisave PreGlej na glas!, njegovo delovanje pa ostaja prezrto oziroma omejeno na krog stalne publike, spodbudno podporo za nadaljevanje pa dobiva pri teoretikih in kritikih. Tudi vsebinsko je PreGlej v vakuumu, ker je s strani institucij pogosto zveden na raven ljubiteljske dejavnosti, na drugi strani pa ostaja za eksperimentalno gledališče precej tradicionalen, ker je vezan na dramatiko.
TSD v kontekstu statusa dramske pisave ne igra posebne vloge, ker se odvije le enkrat letno, stvari pa bi se morale spreminjati na vsakodnevni bazi. Na festivalu je poudarek še vedno predvsem na uprizoritvah, ki so sicer nastale na podlagi slovenskega dramskega besedila, nekaj več medijske pozornosti je osredinjene okrog Grumove nagrade, ki pa zame kot dramatičarko konkretno pri promociji besedil ni prinesla sprememb, saj sem se za njuno odrsko postavitev dogovarjala neodvisno od nagrade.
TSD izdaja dvojezično publikacijo Grumovih nagrajencev, kar je glede promocije v tujini pohvalno, nadaljnji potek dogodkov pa je zopet na ramah posameznikov – v mojem primeru sta bili ključni Marinka Poštrak in Alja Predan. Medtem se na državni ravni še vedno ne zavedamo pomena promocije in izvoza ter razvijanja slovenske umetnosti.
Zanimivo, da je letošnji izbor Grumovih nominirancev precej tradicionalen, žirija je pri tem posebej izpostavila besedila z inovacijo v dramski formi, kar nakazuje ločevalno tendenco pri nagrajevanju in kategoriziranje umetnosti na tradicionalne in druge oblike, ki veljajo za prehodne. Ločevalna politika nikakor ni produktivna in tudi ni povezana s kvaliteto posameznega dela. Niti najmanjše racionalne podlage pa nima takšno kategoriziranje različnih tipov umetnosti pri razpolaganju s finančnimi sredstvi na Ministrstvu za kulturo, ki na tej osnovi samozaposlenim v kulturi in zunajinstitucionalnim produkcijam še vedno odreja sramotno nizke honorarje. Dramatiki so tako danes največ energije prisiljeni vložiti predvsem v birokracijo in se ukvarjati z lastnimi pogoji za preživetje.
***