Na letošnjem razpisu za Grumovo nagrado je tekmovalo dvainštirideset prijavljenih dramskih del in dve lanski nominiranki (Luknja
Žanine Mirčevske in Slovensko narodno gledališče Janeza Janše), torej deset manj kot lansko leto. Nekaj manj kot polovico, devetnajst del, so napisale ženske (vsaj glede na število ženskih imen ali psevdonimov).
Med avtorji se v velikem številu pojavljajo uveljavljena imena tako s področja dramatike ali pisanja sploh (na prvem mestu naj omenimo Petra Božiča in njegovo posthumno uprizorjeno igro Šumi in dosedanje Grumove nagrajence Iva Svetino, Evalda Flisarja, Matjaža Zupančiča, Zdenka Kodriča, rokgreja, Dragico Potočnjak, Žanino Mirčevsko, Simono Semenič) kot iz gledališke prakse (igralci in igralke, režiserji, dramaturgi/-nje …). Tri dramska dela so avtorji v nekoliko spremenjeni obliki znova poslali na razpis.
Zanimivo je, da se je vsaj sedem avtorjev prijavilo z dvema dramama – torej je sedem piscev napisalo skoraj tretjino del, ki tekmujejo za nagrado. Izrazito prevladujejo dela, pisana v pogovornem jeziku (poetičnih dram in dram v verzih je manj kot prejšnja leta). Med prijavljenimi besedili tako rekoč ne zasledimo komedije (čeprav eno nosi naslov Tragična komedija in sta dve podnaslovljeni »veseloigra« in »monokomedija«), vsaj ne v žanrsko izčiščeni obliki; komično se v njih pogosteje pojavlja z elementi groteske in absurda.
Med deli so štiri monodrame in tri izrazito biografske drame (čeprav se realne osebe iz zgodovine ali sodobnosti pojavljajo tudi v drugih delih), nekaj se jih ukvarja z našo polpreteklo zgodovino, zaznati je tudi prisotnost sodobne slovenske gledališke stvarnosti (v več delih nastopajo slovenski gledališki akterji).
V vsebini in tudi v slogu je zlasti pri piscih mlajše in srednje generacije marsikje čutiti vpliv sodobne pop kulture, še posebej filmov, televizijskih serij in t. i. resničnostnih šovov (reality show).
Morda sta še najbolj otipljiva dva trenda (ki verjetno sovpadata s trendi v evropski oziroma svetovni dramatiki): prvi izmed njiju je zasuk h komornim oblikam gledališča (ukvarjanje s temami, kot so odnosi med zakonci ali ljubimci, prijatelji, sodelavci, družinska razmerja, intimne stiske posameznika), le redkokatero od njih pa skuša razpirati širši družbeni ali zgodovinski kontekst in oder znova vzpostaviti kot metaforo za svet (ali obratno). V slabi polovici del nastopa šest ali manj dramskih likov, kar nekaj je tudi enodejank ali dokaj kratkih tekstov, ki vzpostavljajo enotnost kraja in časa dogajanja. Drugi trend pa opažamo v vračanju k preizkušenim dramskim formam – med prijavljenimi so številne dobro napisane igre, ki si zaslužijo uprizoritev (čeravno bi nekatere med njimi polno zaživele šele v sinergiji z gledališkimi ustvarjalci med pripravo oziroma dodelavo besedila), manj se jih podaja v iskanja novih dramaturških pristopov in dramskih poti. Med slednjimi velja izpostaviti vsaj dela Okno Zalke Grabnar Kogoj, Ljubljana – Gospa sveta ali Vozi nas vlak v daljavo Petra Rezmana, Zgodba o nekem slastnem truplu ali Gostija ali … Simone Semenič, Postajališča Mihe Mazzinija in Zmajsko nebo Žanine Mirčevske …
Toliko lahko povzamemo iz statistike in bolj splošnega pregleda prijavljenih dramskih del – njihovo pravo vrednost (vrline in pomanjkljivosti) pa bodo, upamo, razodele uprizoritve in soočenja z občinstvom.
(Poročilo žirije. 41. Teden slovenske drame. Prešernovo gledališče Kranj, 2011.)
***