Dokler ne poskusiš, se sploh ne zavedaš. Dokler se ne začneš truditi in potiti in gristi svinčnikov in jesti radirk, se ti sanja ne. Dokler ne poskusiš napisati enostavne kratke dramice z dvema karakterjema in enim samim samcatim, preprostim in banalnim konfliktom, sploh ne veš, kako zaprt in omejen si. Niti predstavljaš si ne, kako je tvoj asociativni aparat zarjavel in zaprašen. Kako zelo je potreben popravila in loščila.
Morda pa imaš srečo. Srečo, da te v roke dobi specializiran(-a) terapevt(-ka) za dramsko pisanje. Morda si pripravljen na trdo delo. Tedaj še obstaja upanje za uspeh. Uspeh je cilj. Cilj brez poti pa je prazen. Cilj brez poti v tem primeru sploh ne obstaja. Terapevt(-ka) te pošlje na pot. V culico za popotnico zavežeš odločno odrekanje, železno samodisciplino in krepko osebno motivacijo. Z bremenom vzvišenega poslanstva bo po poti lažje hoditi, če bodo čevlji udobni, trebuh napolnjen in pogled zvedav… Si še želiš doseči cilj? Obuj si ponedeljkova srečanja s terapevtom, nahrani se s kar najbolj raznolikimi dramskimi besedili in začni opazovati. Opazovati in zapisovati, prisluškovati in zapisovati, vohljati in zapisovati, sanjati in zapisovati, fantazirati in zapisovati …
Najlepši del poti so srečevanja. Po različnih poteh se približujemo istemu cilju in si ob srečevanjih izrekamo kritike in podporo. Na pobudo terapevtke združimo svoje moči in jih manifestiramo v obliki kratkega in, resnici na ljubo, nejedrnatega, kolektivnega asociativnega instant dialoga, ki sam po sebi še ni nujno dramski, prej nasprotno. Vsekakor pa je ta nenavadna tvorba, spletena iz karseda različnih asociacij, jezikovnih in slogovnih značilnosti in pogledov na svet, odlično izhodišče za nadaljnje individualno brušenje in oblikovanje, premišljevanje in vdihovanje smisla. Kot primer naj bo na tem mestu navedena po tem principu nastala tvorba.
A: Konj je miren in knežna imenitno vozi.**
B: Kako miren? Saj knežna kriči na vse grlo!
A: Ah, knežna! Ko bi bila tudi ponoči tako imenitna …
B: Res čudno! Mislila bi si, da se ponoči dere kvečjemu še glasneje …
A: Ne, mislim, da je petelini ne pripravijo do take glasnosti.
C:*** H? Kdo si drzne omenjati peteline?
B: Joj, zakaj ste moški tako občutljivi? Če bi kdo omenil kakšno kuro, dvomim, da bi se sploh zganila, kaj šele oglasila.
Morda se zdi brez smisla. Morda se zdi brez soli. Sedaj si na vrsti, dragi popotnik, ti.
(Ana Obreza (in sopotniki): Recept, ki to ni, Predramnik 3. Bilten Tedna slovenske drame)
*Bralno uprizorjena bodo besedila drugega letnika dramaturgije in gledališke režije. Njihovi avtorji so: Tjaša Črnigoj, Mateja Kokol, Katarina Košir, Kristina Mihelj, Ana Obreza, Anja Rošker, Daniel Day Škufca, nastala pa so pod mentorstvom doc. mag. Žanine Mirčevske.
**V zagatnem položaju, ko ne vemo, kje in kako začeti, se po navdih vedno lahko zatečemo bodisi v časopis bodisi v knjigo, lahko pa tudi k nalepki s sestavinami na šamponu proti prhljaju ali k navodilom za uporabo tablet za boljšo domišljijo (če kaj takega sploh obstaja). Mi smo se v tem primeru zatekli k preverjenemu in častitljivemu literarnemu starosti, Tolstoju. Tolstoj, Lev Nikolajevič: Ana Karenina. 2. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. 245.
***Oseba C je, kot je določil avtor replike, petelin.
***