1.
Namen TSD je promocija slovenske dramatike in vzpodbujanje nastajanja novih slovenskih dram, ki bodo krepile ali preizpraševale ključne vsebine našega kulturnega bazena in našega časa. TSD predvideva obstoj specifične slovenske identitete, ki ima v svojem evropskem kontekstu samosvoje kompetence in značilnosti. Ujeti slovenskega človeka in slovenski čas, ustaviti čas in postaviti pod lupo probleme in situacije, primeže in pokrajine, ki ponavadi bežijo mimo nas; to storiti na tak način, da bomo imeli čas (ali pa si ga bomo vzeli) opazovati, strmeti, razumeti to površino, se o njej pogovarjati, skratka, da bomo prisiljeni (ali da nam bo le omogočeno) z njo komunicirati in ob tem vzpostaviti svoje stališče (afirmativno, odklonilno ali kakršnokoli že). TSD verjame v dramo in njeno reprezentativno podobo – predstavo, v njune skupne pomene, cilje, funkcije.
2.
Splošno sprejeta specifika drame je, da gre le za delno samostojen tekst, ki verjame, da je zmeraj napisan za realizacijo, za uprizoritev, za gledališko predstavo; da je v bistvu načrt za uprizoritev in da je dramatik resnično zadovoljen šele takrat, kadar je drama postavljena na oder, kjer bo zaživela svoje pravo in do konca izpolnjeno življenje. (Če namreč ostane v literarnem agregatnem stanju, bi lahko bila tudi pesem ali novela in zanjo bi potem obveljalo, da ni čisto prava drama.) Za potrebe realizacije se je med dramo in predstavo v zadnjih debelih stotih letih vrinil režiser, ki poskuša s famoznim režijskim konceptom za vsako ceno uveljavljati svoje »drugo« avtorstvo. Že pregovorno je dejstvo, da je za dramatika to drugo avtorstvo režijskega koncepta nekaj, česar drama v bistvu ne potrebuje, saj to namreč že ima. Iz drame je treba le z vso natančnostjo razbrati režijske napotke, ki so ji inherentni, jim slediti – in drama se sama postavi na svoje noge.
3.
Za režiserja je uprizarjanje sodobnih tekstov (krstno uprizarjanje) zmeraj specifično opravilo, ki za razliko od uprizarjanja klasike, kjer tako rekoč hodimo gledat »razliko«, zahteva določeno identičnost, istovetnost, odnos, ki ga navadno poimenujemo z izrazom »zvestoba tekstu«. Sodobna gledališka teorija in praksa sta sicer že zdavnaj dokazali, da je ta fraza nekaj, kar v bistvu ne obstaja, in da je vsaka postavitev v prostoru, pa naj bo besedilu še tako zvesta, vedno tudi interpretacija (ali celo nekaj, kar se kljub prizadevanjem po zvestobi izmika in izmakne interpretaciji), ker se pač dogaja v drugih časovno-prostorskih koordinatah.
4.
Predstavljam si, da se pisanje drame zmeraj dogaja dvosmerno, kot posnetek nečesa, kar se je že zgodilo oziroma se ravnokar dogaja na piščevem notranjem screenu, in ima tako zvezo z realnim svetom in življenjem – gre torej za posnetek ali vznik, in kot funkcijska teatralna projekcija le-tega za oder. V obeh primerih pisec na nek način režira, v svoji glavi, iz realnosti, za specifičen prostor – oder. Dramatik torej oblikuje dogodek v realnosti ali iz nje za dogodek na odru. In to je v bistvu tudi režija oziroma opravilo režiserja, s to razliko, da so režiserji večinoma bolj strokovnjaki za gravitacijske pogoje odra: fikcijske škatle za proizvodnjo čutnih senzacij, pomenov, odnosov.
5.
Režija je vzpostavljanje odnosov in napetosti v smislu komunikacije: za nazaj – do besedila, ideje; za sedanjik – med besedami in gestami igralca, drugimi objekti in elementi odra; za prihodnjik – med predstavo in gledalcem. Z režijo kot avtorskim postopkom pridemo do ekstremnih rezultatov v razumevanju zveze z besedilom. Besedilo je lahko hierarhično na privilegiranem, prvem mestu, ki pomensko opredeljuje vse preostale elemente, ali pa je le eno izmed gradiv na premici izraznih sistemov predstave in ga režiser lahko postavi na katerokoli mesto v hierarhiji. (Lahko je le material, ki ima določeno zamejeno funkcijo, kot jo ima npr. kostum pri karakterizaciji igralske figure, brez temeljne širše navezave na vizualnost predstave.)
6.
Drama ni le dialog ali beseda; zato drama nikoli ni le govorni material, je tudi akcija/situacija (celovit paralingvistični arzenal) in vse drugo, kar didaskalije, premi govor predvidevajo. Če vzamemo le besedilo, vzamemo le en segment drame. Kaj je tisto, kar je med besedami ali za njimi, in kaj je ta famozna situacija, ki naj iz njih izhaja? Kako naj to razberemo, odklenemo? Vsa zagata pride na dan v procesu uprizarjanja, kjer se do bolečine razkrije arbitrarna zveza med dramo in prostorom odra. Režijskega postopka za prenos, za uprostoritev ni. Vsi obstoječi so le približki, provizoriji, zasilni izhodi. Kdo je komu ječa, veliki drugi, oblastnik? Predstava drami ali drama predstavi? Zakaj so predstave, ki jih režirajo dramatiki sami, videti še najbolj tuje svojim literarnim izvirnikom?
7.
Ali ni moč gledališča ravno v ključni razliki s filmom, kjer se razpira huronski krik zaveze, da je vsaka nova predstava drug svet, samosvoja realnost, nov stil, igra elementov, drugačnost, razlika? In ta drugačnost se ne kaže le v izvirni zgodbi in mnogoplastnih karakterjih, ampak v premenah, ko ravno zaradi fikcijske nemoči teater nikoli ne more biti taka iluzija kot film. Kaj lahko naredi gledališče (drama), česar film (scenarij) ne more? Drama ni prava drama, če rečemo, da bi bila lahko izvrsten scenarij za film. V drami mora biti nekaj imanentno gledališkega. Zakaj je drama sploh vredna biti drama? Danes.
8.
Dramatik je torej skoraj režiser, vsekakor pa naj bi bil nekdo, ki ve, kaj je gledališče. Ne moreš napisati dobrega scenarija, če ne veš, kaj je film. Zato tudi dramatik ne more napisati dobre drame, če ostaja v literaturi. (Škoda, da je režiser le redko dramatik.) Zakaj drugi filmski režiserji ne snemajo filmov po starih, že neštetokrat realiziranih scenarijih? Zakaj je dober scenarij načeloma uporaben le enkrat in zakaj dober film nima desetih avtorskih različic? In zakaj je drama »dobra drama« le takrat, kadar ni napisana (avtorsko ustvarjena, zimprovizirana od igralcev in drugih sodelujočih) le za natanko to predstavo, ampak ponuja različne realizacije in kliče po njih in jo potem dejansko uprizarjajo po gledaliških centrih po Evropi in izjemoma morda celo kje drugod?
9.
Mislim, da je dihotomija »predstava in drama« ustvarjena umetno. In je vzeta iz nekega preteklega časa. (Časa klasike. Čas je, da za dramo izumimo novo besedo.) Drama je predstava, in vsaka predstava ima nek načrt, do katerega zavzame točno določen odnos. (Gledalec načeloma ne pozna dramske predloge in predstave tudi ne gleda, tako da bi jo primerjal z originalno dramo, pač pa kvečjemu s prejšnjo predstavo, ki ima isti naslov, in drugimi teksti (predstavami, umetniškimi artefakti, kulturnimi objekti ipd.). Drama in predstava – to je dihotomija, ki obstaja umetno, tako kot obstaja umetno nasprotje med dušo in telesom. Evropska krščanska tradicija. Treba jo je izgnati. V bistvu sta drama in gledališče eno in isto, hkrati pa obstajata na tako različnih bregovih, da med njima ni nobene povezave. V skrajni izpeljavi drama nima nobene zveze s predstavo in obstaja v popolnoma svojem svetu. Iskati zveze med njima je povsem brezplodno početje. Drama v bistvu ni namenjena uprizarjanju. Živi v svojem svetu, na listih papirja ali računalniškem zaslonu.
10.
Drama ni namenjena gledanju in tudi uprizarjanju ne. Drama je zmeraj bralni dogodek. Zato so sodobne drame vedno nekaj, kar je podobno modernim literarnim epskim ali pesniškim obrazcem, izogibajo se stabilnim dramskim osebam in dialogom. So besede in stavki, ki se v neki koherenci nanašajo sami nase.
11.
Teden slovenske drame je torej bralni dogodek. Tako kot je Kierkegaard v temi gledališke lože, obrnjen stran od odra, poslušal zvoke opere, tako je treba gledati dramo. Če torej hočemo gledati dramo, moramo biti obrnjeni stran.
(predsednik žirije za Grumovo nagrado: Drama ali gledališče. 41. Teden slovenske drame. Prešernovo gledališče Kranj, 2011.)
***