Zaključek 41. tedna slovenske drame in podelitev nagrad

Na sklepni slovesnosti so bile podeljene štiri nagrade oziroma priznanja:

1. Grün-Filipičevo priznanje, ki ga je žirija (Sebastijan Horvat, mag. Primož Jesenko, mag. Tea Rogelj, Vesna Slapar in Rok Vevar) podelila Edi Čufer.

UTEMELJITEV
Žirija se je odločila, da Grün-Filipičevo priznanje letos podeli dramaturginji in teoretičarki Edi Čufer za njen prispevek h knjigi Kronotopografije plesa: Dve razpravi. Njeno teoretsko-zgodovinsko delo z naslovom »Zapisovanje gibanja – Dramaturška meditacija o kulturni zgodovini plesnih notacij« je zgodovina in teoretizacija razmerja med plesom in pisavo, med telesno prakso in težnjo, da bi tej praksi priskrbeli medij, ki bi ji zagotovil spomin in odpravil njeno minljivost. Eda Čufer sledi praksam plesnih notacij od 17. stoletja do danes, čeprav delo seveda nima težnje po katalogizaciji teh praks. Dovolimo si ga interpretirati takole: ker je bila težnja po zapisovanju gibanja v štiristoletni novoveški plesni zgodovini večinoma neuspešna in se je možnost fiksacije plesa v nekem mediju pokazala šele z moderno in postmoderno dobo ter njunimi tehnologijami, to ne vpliva samo na paradigmatske prelome v plesni zgodovini, ampak se z možnostmi zapisa radikalneje rekodira, rekonstruira, reflektira in na novo utelesi ali raztelesi telo in njegove prakse.

Žirija pa Grün-Filipičevega priznanja ne podeljuje samo temu izvrstnemu kulturnozgodovinskemu delu, ampak želi afirmirati tudi izjemni dramaturški in teoretski prispevek Ede Čufer sodobnim scenskim umetnostim zadnjih treh desetletij v Sloveniji. Eda Čufer je kot soustanoviteljica Gledališča sester Scipion Nasice avtorsko sodelovala pri predstavi Krst pod Triglavom iz leta 1986, pri kateri je dramaturški režim  reprezentacijske postopke prekrstil v dramo zgodovinskih estetskih in političnih diskurzov. S svojim dramaturškim delom je v devetdesetih letih redefinirala in razširila pristojnosti in avtorske investicije, ki se v institucionalnih dramaturških praksah ponavadi pripisujejo dramaturgu, kar je bilo razvidno predvsem iz njenega dela z Markom Peljhanom in Iztokom Kovačem, hkrati pa je njeno prizadevanje po deteritorializaciji scenskih umetnosti jasneje razvidno, če tem imenom dodamo še njeno sodelovanje s kolektivom Irwin. Dramaturško polje Ede Čufer ni zgolj lokalni red smisla, ki se običajno vpisuje v posamezno predstavo, ampak je mišljeno izrazito kontekstualno, v zgodovinskem in teoretskem smislu, tvorjeno iz vsega, kar se mora vpisovati v posamezno delo in kontekst, da bi umetniška misel zmogla prebiti različne diskurze moči.

***
Nagrado občinstva prejme predstava Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser): Hlapci/Komentirana izdaja v režiji Matjaža Bergerja ter v izvedbi Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Prešernovega gledališča Kranj. Predstava je prejela najvišjo oceno med vsemi sodelujočimi (iz tekmovalnega, spremljevalnega in mednarodnega programa), in sicer 4,79 (na lestvici od 1 do 5).

***
Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru mednarodne strokovne žirije (Amelia Kraigher – predsednica, Jasen Boko in Dušan Rogelj) prejme predstava Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser): Hlapci/Komentirana izdaja v režiji Matjaža Bergerja ter v izvedbi Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Prešernovega gledališča Kranj.

UTEMELJITEV
Paradigmatsko delo slovenske dramatike v interpretaciji Matjaža Bergerja stopa v dialoge z ikonami evropske miselne, umetnostne in kulturne zgodovine ter nam skoznje razpira primeže delovanja ideologije nasploh. Intenziven spektakelski učinek predstave vstaja iz do potankosti izdelanega likovnega izraza ter izjemne discipline celotnega igralskega ansambla. Cankarjeva kritika hlapčevstva se nam v Bergerjevih premišljenih komentarjih in intertekstualnih nanosih ne kaže več kot tipičen slovenski problem, ampak kot eden od temeljev veliko širše, globalizirane družbe. Bergerjevo komentirano branje Hlapcev nam Cankarja razkriva kot sodobnika, predstava pa iz teatroloških in umetnostnih okvirov prestopa v polje družbenega delovanja.

***
Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo po presoji strokovne žirije (v sestavi Sebastijan Horvat, mag. Primož Jesenko, mag. Tea Rogelj, Vesna Slapar in Rok Vevar) dobi Matjaž Zupančič za dramo Shocking Shopping.



UTEMELJITEV
Kaj se zgodi z neznanim posameznikom Jožefom Kotnikom, čigar ime nevarno spominja na Jozefa K. iz nekega drugega časa, ko zvabljen od napisov, reklam in oglasov vstopi v trgovski sistem Shocking Shoppinga? Drama, ki se poigrava s stilom filmskega horrorja, grotesko in absurdom, uprizarja pasijon naključnega kupca, ki se obupno trudi, da bi izstopil, da bi se izognil odgovornosti in krivdi, da bi domov odnesel le štruco kruha in pol piščanca, namesto tega pa ga ta čudno grozljiva trgovina priklepa nase in ga pošilja iz bizarnih v še bolj bizarne birokratske in žanrske situacije. Vse se začne s tem, ko je ubogi Jožef primoran kot petdesettisoči obiskovalec SSC-ja sprejeti nagrado, podpisati pristopno izjavo, izpolniti formularček, anketo … in s tem postati član, del sistema, mreže, občestva, skupnosti prijateljev, ki dobro mislijo, tako rekoč družinski član nečesa, kar je več od njega in kar mu bo zagotovilo, da nikoli več ne bo sam.

Shocking Shopping je spretno napisana drama, ki prek mikrofizičnih eksemplov spregovori o globalni sliki sveta. Je drama, ki ponovno verjame v izrekanje resnice o referentu, družbi, svetu in času, hkrati pa se samozavedajoče se poigrava s postmodernim stanjem popolne komercializacije, ki je prepojila ne le vse segmente družbe, pač pa tudi avtonomno umetnost, ki jo vedno intenzivneje nadomešča popularna kultura. Tako kot nas politika dela nemočne, nam tudi umetnost namesto resnice posreduje le množino pomenov in nas izraziteje kot kdaj prej postavlja v sizifovsko vlogo, ko se zelo natančno zavedamo svojega položaja in svojega  ne-delovanja, pa vendar ne storimo nič, le polni krivde in strahu ne-delujemo še naprej.

V Shocking Shopping povsem odkrito vstopajo različni filmski žanrski nastavki s konkretnimi situacijskimi in strukturnimi citati, ki na ta način pletejo duhovito, hitro in agresivno žanrsko tkivo, ki mu tako bralec/gledalec kot Jožef K., idealni potrošnik, ki se v nič ne vtika, se za stvari ne zanima, si ne upa gledati v oči in ima rad mir, le stežka ubeži. Še posebej smo veseli in ubogljivi, ko nam je ukazano, da se ob nasilju radostno postavimo v kot in gledamo v zid. Ljudje se ne ubijajo v vojnah. Ljudje se ubijajo v trgovinah.

***
Nagrade bodo podelili Sebastijan Horvat (Grün-Filipičevo priznanje), župan Mestne občine Kranj Matej Bogataj (nagrada občinstva), Metka Zabret, predstavnica Telekoma (Šeligovo nagrado) in Mojca Jan Zoran z Ministrstva za kulturo (Grumova nagrada).