Matjaž Zupančič je gledališki režiser, dramatik, pisatelj, pedagog in avtor drame Vladimir, s katero se to leto v mednarodnem programu TSD predstavlja bolgarsko gledališče (Gledališka akademija Ljuben Grojs, Sofija). V svoji ustvarjalni karieri je kot pisec – pri čemer ne vključujem režijskih dosežkov – prejel več nagrad: za žlahtno komedijo na festivalu Dnevi komedije (2005), nagrado Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega knjižnega sejma za najboljši knjižni prvenec (1991–1993), Župančičevo nagrado za režijski in dramski opus, poleg vsega je letošnji nominiranec in štirikratni dobitnik Grumove nagrade (Razred, Hodnik, Goli pianist, Vladimir). Krstna uprizoritev Vladimirja je pod avtorjevim režijskim vodstvom gledališki oder zavzela v SNG Drama Ljubljana 11. marca 1999 (zaradi uvrstitve Vladimirja med maturitetna besedila je bila uprizoritev obnovljena leta 2008). Zoran Živulović je besedilo uporabil tudi za filmski format na RTV Slovenija (2002). Poleg tega je drama prevedena v tuje jezike (poljščino, češčino …).
Zgodba nas popelje v študentsko stanovanje. Med tremi prijatelji so prepletene vezi, Aleš in Maša sta par, Maša in Miki sošolca. Kljub raznolikostim v skupnem stanovanju prav dobro funkcionirajo. V ta svet vstopi Vladimir, bivši varnostnik, in v njem prepozna nered, kaos. V njegovi glavi je red videti drugače.
Že samo ime drame Vladimir (Vladi-mir) nakazuje represijo, vladanje oziroma vzpostavljanje reda in s tem prav tako miru. Mešanje različnih generacij, razmišljanj in – kar je najpomembneje – vzgoje prinese manipuliranje, nadrejanje in podrejanje. Študentje v svojo skupnost povabijo človeka, ki s psihološkim nasiljem in veščimi taktikami vzpostavlja svoj sistem, svoje zakone. Miki pobegne, Aleš se podredi, Maša ostane nevtralna, ker ne želi prehitro obsojati, a skeptična. V imenu ljubezni in družine se vzpostavi prikrita diktatura. Nasilje je sredstvo za mir. Aleš občuduje njegovo moč, vpliv, občuduje Vladimirja. Na koncu je prav Miki tisti, ki prvi odpre oči, prepozna simptome, čeprav smo ga na začetku spoznavali kot nevljudnega, lenega študenta. Vladimirjev nedolžni sij ugasne ob njegovih udarcih proti nedolžni mladini. Upor je neizbežen. Nasilje pade z nasiljem. Zmaga?
Vsako stanovanje, družina in odnosi imajo svojo hierarhijo, sistem, s katerim se vzpostavlja red, (nad)vlada. Vsak posameznik ima moč vzpostaviti lastno državo z lastnim sistemom. Orodij, ki se mu ponujajo za vsiljevanje lastnega razmišljanja, ima na voljo dovolj, vse od nasilja do manipulacije. Zupančičeva psihološka drama ponuja razmislek o nasilju. To prinaša tako užitek kot trpljenje. Uporabljamo ga lahko kot sredstvo za doseganje cilja ali pa z njim izsiljujemo. Njegova uporabnost nima meja. Je to najkrajša pot? Najlažja? Ne vem. Nedvomno pa je najbolj priljubljena. Nasilje rodi nasilje in tako se ta krog vrti v svojem neskončnem ritmu. Zgodba Vladimirja se lahko dogaja v vsakem stanovanju, v vsaki človeški dobi. Nasilje ni definirano s časom. Nasilje preprosto je.
***