Dramsko besedilo Pes, pizda, peder je avtorski prvenec Gregorja Fona in je bilo na 38. tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado. Uprizorilo ga je Mestno gledališče ljubljansko v koprodukciji z Imaginarnim. Ob realistični pripovedi o razrahljanih odnosih med prijatelji, ki so se odtujili, na srečanju, prenapolnjenem z alkoholom in zarečenimi besedami, se je režiser Primož Ekart z dramaturginjo Evo Mahkovic osredotočil na medsebojne odnose in parajočo napetost v alkoholnem opoju petkove noči.
Na začetku je zabavno, prijetno. V glavi se ti vrti. Svet se vrti. Potem padeš na trda tla.
Prostor po zamisli scenografa Tomaža Štrucla zapolnjuje biljardna miza, znana spremljevalka gostiln, mesto, na katerega se opirajo izgubljene duše. Ob njej so se zbrali prijatelji: kriminalist Vlado (Sebastian Cavazza), televizijski voditelj Drago (Gašper Tič) in Darko (Gregor Gruden). Vedno več piva in viskija – in maske padejo. Odkrivajo se resnice in razkrivajo laži, substance odpirajo zaprta – zaklenjena vrata. S hitrim preigravanjem besed in napetih dialogov se zakriva (mizanscenska) statičnost igralcev. Izmed sebe si trojica vedno znova izbere žrtev, ki jo druga dva obglodata do najbolj občutljive točke – ji skoraj zarežeta v meso. Zabaven večer se tako prevesi v mukotrpno izpovedovanje: »Povej resnico, danes imaš priložnost.« Ampak že danes je prepozno. Nepremišljenost, alkohol, nagon, resnica, večer v gostilni, BUM. Reunion se ne konča po pričakovanjih. Nesreča ali usoda? Rešitve iz te gostilne ni. Zdi se, kot da nikoli ne bodo odšli – ujeti v na videz zabavnem in nedolžnem srečanju.
Prazen prostor med prizori je zapolnila udarna elektronska glasba dua Silence, spominjajoča na glasno, hitro utripanje srca (napetost, napoved nevarnosti). Prizore prekinja lirični element, izpoved natakarice Maše. Ljudje v zakotnih gostilnah iščejo prijateljstvo, ljubezen pa v alkoholu. Najbliže jim je oseba za šankom, edino ta jim je še preostala, da ji izpovedo vse –brez zadržkov in sramu. Maša to opito iskrenost ceni, čuti njihovo trpljenje, osamljenost. Liki s takšnimi problemi in zasvojenostjo so v slovenski dramatiki sicer stalnica. V delih s tovrstno tematiko kot glavni »junak« največkrat nastopa alkohol, ki je krivec za konflikt, krivec za jezo, nesrečo in propad življenja.
Nepoetičen, vulgaren naslov Pes, pizda, peder sicer ponuja karakterno oznako treh moških oseb, vendar bi bilo to preveč enoznačno, stereotipno. Skozi celotno predstavo se te oznake izmenjujejo, saj v življenju igramo več vlog. Ne potrebujemo odra, samo ljudi, da jih prepričamo, jim ustrežemo. Maske padajo samo ob posebnih priložnostih, v gostilni, na ulici, doma …
(Nepremišljenost, alkohol, besede, BUM. Predramnik 2. Bilten Tedna slovenske drame)
"Skozi celoten proces ustvarjanja predstave nisem niti enkrat pomislila, da se ubadamo z besedilom slovenskega avtorja (kar besedilu najbrž daje neko težo, ko že pač tako radi hvalimo vse, kar je tuje – no, prav to je tipično slovensko), niti se mi ni zdelo, da je problematika specifična za naše okolje. Pijanski večeri, ki se končajo tragično, se dogajajo povsod ... Se je pa izkazalo – kot se pač vedno –, da besedilo, sama vloga in aktualnost obojega ponujajo toliko, kolikor si zna, zmore in upa vzeti najprej režiser in posledično igralci sami. In mislim, da je tega v primeru Psa, pizde in pedra v izobilju."
(Petra Veber Rojnik, igralka)
***