Odprto okno. Zunaj je noč. Topla, z zvezdami posuta poletna noč. Tudi v spalnici je noč. Hladna, s praznino zapolnjena noč. Slana sapa ovija bele zavese okrog vročičnega, v tanko svileno spalno srajco odetega ženskega telesa. V njenem naročju je noč, v njenih dlaneh je noč, v široko odprtih očeh slutnja dneva.
DANI: Čakala te bom, a ne zato, ker sem tvoja žena, temveč zato, ker čutim, da bi te čakala tudi, če bi bila še dekle.
Nekdaj je tragedija rasla na pogoriščih stoletnih mitov. Dandanes se miti napajajo v tragedijah. Tako je nastal tudi mit o Tomažičevih iz Trsta. Mit o narodnozavednem heroju Pinku Tomažiču, mit o mladih zakoncih Vuk - Tomažič, mit o materi, ki je preživela vse svoje najdražje. Iz mita je nastal roman Fulvia Tomizze Mladoporočenca iz ulice Rosetti (objavljen je bil leta 1987). Ob desetletnici smrti tega tržaškega pisatelja je bila v Slovenskem stalnem gledališču iz Trsta (v koprodukciji z zasebnim kulturnim zavodom Novi Zato) krstno uprizorjena drama Zaljubljeni v smrt Tamare Matevc, ki jo je avtorica posvetila Tomizzi, saj ji je prav njegov roman predstavljal navdih pri pisanju besedila. Uprizoritev je režiral Samo M. Strelec, kot dramaturginja pa je pri njej sodelovala kar avtorica besedila sama.
Resnično mrtev človek je pozabljen človek. V spominih gospe Eme Tomažič (v predstavi Miranda Caharija) ostajajo Pinko (Primož Forte), Danica (Nikla Petruška Panzion) in Stanko (Romeo Grebenšek) živi. Tako jih vseskozi priklicuje nazaj – nazaj v svojo veliko prazno vilo, nazaj v spore, nazaj v ljubezen, nazaj v življenje. Pred njo in okrog nje vstajajo prizori iz preteklih dni. V prvem delu besedila se življenja Pinka, predvsem pa Danice in Stanka, za vedno prepletejo. V gosto tkanino življenja se spletejo iz niti njihovih idej in ideologij, iz pesmi, molitev, zbadljivk, šal in namigovanj. Na Daničin 23. rojstni dan je izvedena Pinkova eksekucija, njen mož Stanko pa je aretiran. Tkanina se tako v drugem delu razrahlja. Danica ostane sama. Osamljena. Željna pozornosti, nežnosti, ljubezni. Vsak teden prejema Stankova ljubezenska pisma, ki ji ga, namesto da bi ji ga približevali, oddaljujejo. Bližino išče pri vrtnarju Angelu (Primož Forte) in njegovi ženi, služkinji Rini (Lara Komar), ter pri nekem pisatelju … Stanko se vrne domov februarja 1944. Tretji del je odtis boleče bližine najbližjih si tujcev. Tudi Ema se spravi s spomini in z nerešenimi ugankami ter se poslovi …
DANI: Vedno znova in znova me zapuščaš. Nemiren in hlastajoč me zapustiš.
Na prvi pogled je dramsko besedilo Tamare Matevc neke vrste uganka, saj dramatičarka pri pisanju izrazito sledi asociativnemu toku misli in čustev. Tekst, ki se očitno nanaša na okolje, v katerem je krstno uprizorjen, je več kot zgolj rekonstrukcija zgodovinskih dogodkov, več kot vdihovanje duha ne tako davne in ne preveč prijetne preteklosti, več kot opomin na storjene krivice, več kot namig na še vedno aktualen zamejski boj. Je zgodba o razgaljanju čustev in človeški nemoči v iskanju smisla. Od gledalcev ne zahteva opredeljevanja za ta ali oni narod, za to ali ono stran, želi jim prikazati edino, kar lahko seže preko meja življenja in smrti …
DANI: Najina ljubezen. Le kam se je zalezla?
S slutnjo dneva v očeh je preiskovala kote, brskala po predalih, preobračala žepe …
(Zaljubljeni v smrt, Predramnik 5, Bilten Tedna slovenske drame)
***