Uprizoritev Žabe je nastala v produkciji Mestnega gledališča Ptuj po istoimenski poetični drami slovenskega pesnika, pisatelja in dramatika Gregorja Strniše. Ena izmed temeljnih značilnosti Strniševe dramatike, poleg izrazitega občutka za poetiko jezika, je nenehno nihanje dramskih oseb med fizičnim (materialnim) in metafizičnem (nadčutnim) svetom. »Popotovanje« med tema vzporednima svetovoma je vseskozi prisotno tudi v uprizoritvi Mestnega gledališča Ptuj, kjer je te prehode »magično« izpeljal režiser Jernej Lorenci. Predstava je med drugim prejela nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (2010).
Zgodba gre takole: v krčmi na Ljubljanskem barju se ustavi reven poštar Lazar (Radko Polič - Rac) in medtem ko jé žabje krake (a žabe niso nihče drug kot nemirne duše umrlih), ki jih v ozadju kuha Babica (Pia Zemljič), Točaju (Igor Samobor) zaupa, da si od vsega na svetu želi le, da bi bil (bolj) bogat. In na Lazarjevo veliko presenečenje mu Točaj ponudi skoraj mefistovsko kupčijo: v zameno za njegovo dušo ga lahko naredi bogatega! Lazar sprva dvomi, ne verjame in okleva, nazadnje pa se prepusti Točaju, ki ni nihče drug kot preoblečen hudič. To »hudičevstvo« je ključni element, ki dramo Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju uvršča v žanr moralitete.
Moraliteta je duhovna drama, ki je nastala v srednjem veku, njen glavni namen pa je odrešitev (duše) posameznika oziroma dramske osebe. Osebe v njej se pojavljajo kot alegorične personifikacije (npr. Bog, Hudič), kar je razvidno tudi v obravnavani drami in uprizoritvi, ko Točaj nastopa prav kot alegorična personifikacija hudiča.
Po Lazarjevi preobrazbi v bogataša se pojavi Babica, ki pa postane mladostna in zapeljiva Evica (Pia Zemljič), vendar Lazarus (bogata različica revnega Lazarja) spozna, da ima kot bogataš veliko slabše življenje, kakor ga je imel kot revež. Poštar na koncu zapusti krčmo tak, kot je vanjo prišel – reven –, a s hudim glavobolom, za katerega krivi alkohol. Potovanja skozi svoje vzporedno življenje se ne spominja.
Uprizoritev Mestnega gledališča Ptuj je izredno samosvoja. Lorenci znotraj že tako posebnega sveta, kot so Strniševe Žabe, ustvari svet, ki je po eni strani izrazito sodobno artikuliran, po drugi pa v temeljnih dispozicijah časa in kraja absolutno nedoločen; Strniševo svetovje se je magično konkretiziralo v kombinaciji z Lorencijevo poetiko. Vrhunska igralska zasedba (Pia Zemljič je za vlogo Babice/Eve prejela Borštnikovo nagrado) je v tej magični epopeji samo še pika na i. Igra niha med dogajanjem na odru in na trenutke brechtovskim komentiranjem le-tega, hkrati pa na dogajanje veže občinstvo, s čimer ga interaktivno vključi v ključne dele predstave. V zanimivi odrski postavitvi prizorišča, ki se razrašča v avditorij, nedvomno izstopa občinstvo, ki dobi prostor na odru – uprizoritev Žab se torej v vsakem pogledu izogiba klasični prostorski »razporeditvi« občinstva, saj ga s postavitvijo na oder napravi za del uprizoritve.
To je ena izmed predstav tiste vrste, ki te priklene na sedež, in želiš si, da bi njena magičnost trajala za vedno.
Točaj: Z ljudmi je danes res hudič.
Točaj: Če boš delal samo to,
kar ti je dovoljeno,
boš do smrti siromak.
(Pazi, česa si želiš. Predramnik 3, Bilten Teden slovenske drame)
***