Kdaj: ponedeljek, 4. april 2011 ob 20:00
Režiser Sebastijan Horvat je tokrat s svojo že četrto režijsko interpretacijo Cankarjevih dram pokazal, da je njihova komunikacija s posameznikom aktualnega časa še kako mogoča. Hamletovski junaki, ki oklevajo v misli in se zaustavijo pred dejanjem, spominjajo na današnji čas, v katerem sicer vemo, kaj bi bilo prav, a ne moremo izstopiti iz igre sveta. Za Jakoba Rudo, zgodbo o finančno propadlem lastniku tovarne, ki je kapital postavljal pred družino in osebne vrednote ter se je iz stiske skušal izkopati na etično sporen način, najde Horvat veliko navdiha v trenutnem bližnjem okolju. Ob besedilo je vnesel dva dodatna horizonta: krščanstvo in kapitalistično izkoriščanje delavcev, prazna programa, ki si lastita oblast nad človeško dušo.
A pogled je nekoliko predrugačen. Jakoba Rudo spoznamo na točki, ko se v njem sprožajo moralne dileme in se oglaša vest – občutek, ki ga v razkrojeni etiki današnjih tajkunov težko najdemo. Rudo srečamo po že »storjenem zločinu«, v obupu krivde in kazni, v zagati zaradi izbire med pohlepno družbo kapitala in lastno človečnostjo. Skupinska dinamika družbenih mehanizmov, ki posameznike zapeljuje v kruto igro, kot zločin pa označi tudi izstop iz družbenega ustroja, postavlja vprašanje, kje še lahko iščemo krivca, ko se na koncu vsak znajde sam s seboj. Ali lahko v obupu Jakoba Rude, ne glede na njegova pretekla dejanja, ugledamo sočloveka?
Vir: Programska knjižica 41. Tedna slovenske drame
Izsek iz gledališkega lista:
Predstavo sem na začetku želel posvetiti Igorju Bavčarju. Začel sem izrezovati članke o propadu Istrabenza in se pričel poglabljati v finančne malverzacije, notranje odkupe in reprograme kreditov slovenskih tajkunov. Zdaj jo posvečam Hildi Tovšak. Pred slabim letom sem na vprašanje, kaj bom delal v prihodnji sezoni, znanemu slovenskemu filozofu odgovoril, da se pripravljam na igro o kapitalistu, ki ga v nekem trenutku zadene vest in zavest o svojem zlo-storilstvu, kar ga odpelje v samomor, in da jo posvečam gospodu Bavčarju v obliki etičnega navodila, kaj storiti za odkup svoje duše. Njegov odgovor je bil smeh in komentar, da bi morali tovrstni tajkuni v SSKJ-ju poiskati pomen besede vest. Ko sem pred tednom po televiziji gledal Hildo Tovšak, se mi je zdela neverjetno podobna liku Dexterja iz istoimenske ameriške nanizanke; Dexter je namreč psihopat, ki v emotivnih trenutkih reagira zelo pravilno – s to razliko, da se je teh reakcij naučil. Vsa njegova čustva za pravilno reagiranje, za čustveno empatijo npr., so do potankosti naučena in odigrana. Ne prihajajo iz srca, ampak iz behaviorističnega študija soljudi in filmov. Vsi se kažemo ljudje, delovati pa moramo kot stroji.
***
Ivan Cankar: Jakob Ruda
Adaptacija besedila in režija Sebastijan Horvat
Dramaturginja Marinka Poštrak
Scenograf Miha Knific
Kostumografka Belinda Radulović
Skladatelj in korepetitor Drago Ivanuša
Lektorica Maja Cerar
Izvajalci glasbe Jelena Ždrale, Nino de Gleria in Drago Ivanuša
Igrajo:
Peter Musevski – Jakob Ruda, posestnik
Ana Dolinar Horvat – Ana, njegova hči
Darja Reichman – Marta, njegova sestra
Primož Pirnat – Ivan Dolinar, slikar
Borut Veselko – Peter Broš, podjetnik in trgovec
Brane Grubar – Dobnik, posestnik
Vesna Slapar – Alma, njegova hči
Aljoša Ternovšek – Koželj, inženir
Pavel Rakovec – Karel Košuta, duhovnik
Matjaž Višnar – Lužar, delavec
Ciril Roblek, Robert Kavčič in Jošt Cvikl – Delavci
Povezave: