»Nasprotno [kot pri Cankarju, op. avtorice] pa se v delih Zofke Kveder trpeče in žrtvujoče matere pojavljajo zato, ker pisateljico zanimajo problemi, s katerimi se ženske srečujejo v vlogi mater. Neizogibni del materinstva je za pisateljico trpljenje ob izgubi otrok, ki je lahko posledica smrti, a tudi njihovega odraščanja.« (Katja M. Poniž, 2003, 98)
Slovenska zgodovina ne piše veliko zgodb žensk pisateljic. Svojim maloštevilnim sodobnicam je naporno in večkrat glasno obsojano umetniško pot pred približno stošestdesetimi leti utrla Josipina Urbančič z umetniškim imenom Josipina Turnograjska. Pisateljičina prezgodnja smrt leta 1854 je za štiri desetletja povzročila – na literarnem polju – zaton komaj rojene možnosti za emancipacijo žensk.
Njeno pot je, četudi v drugem literarnem obdobju in še težjih kulturnih in gospodarskih razmerah, nadaljevala Zofka Kveder, katere osebna pisma so Tamaro Donevo spodbudile k pisanju monodrame Misterij žene. Kvedrova, ki je večino svojih dni preživela v tujini, velja za prvo pravo pripovedovalko v slovenski literaturi. Upornica z razlogom (njeno otroštvo sta zaznamovala očetov alkoholizem in materin hlad) je svoje pero uporabila v občutljivem času prehoda iz 19. v 20. stoletje.
Fin-de-siècle, ki je poleg Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča na ogled postavil edino žensko – Zofko Kveder, prinese pridih modernega tudi v našo deželo in obenem dodobra prevetri meščanskost in zlagane življenjske pozlate polno predhodno literarno obdobje. Kvedrova je bila vse, kar si ženske njenega časa niso upale priznati in dopustiti. Močno je nasprotovala nekaterim študijam o spolu (največ prahu je med prebujajočimi se emancipirankami z delom Spol in značaj vzdignil Otto Weininger), ki so odkrito in brezsramno namigovale na žensko fizično in duhovno manjvrednost ter si v skladu z naturalistično teorijo prizadevale kar najbolje predstaviti zakone dednosti in družbe, ki so enakovredno bremenili tudi moške.
Monodrama Misterij žene – fragmenti notranjega monologa Zofke Kveder z umrlo najstarejšo hčerko Vlado se skupaj s pasusi o viharnem zakonu in trpeči mladosti na koncu izčistijo v pretresljiv zapis ranjene umetnice, matere in žene – je kratek, a verodostojen resumé umetničinega življenja, ki ga tako usodno zaznamuje (in preoblikuje) prezgodnja hčerkina smrt. Misterij žene – tako je naslovljena tudi avtoričina zbirka črtic s socialno in družinsko tematiko – je (ne)skrivni dnevnik zaposlene (a v družbi nepriznane) ženske (umetnice), ki jo bremenita še nesrečna mladost in nič bolj vesela sedanjost. Pač v skladu s takratno (?) podobo slovenske družbe.