»Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želján!« (Ivan Cankar)Cankarjev dramski odziv na zmago klerikalcev na deželnozborskih volitvah leta 1907 in uklanjanje liberalcev novo izvoljeni oblasti je zaradi ostre kritike politične upogljivosti in nenačelnosti povzročil buren odmev in prepoved uprizoritve ob izdaji. Nekonformistični učitelj Jerman najde po vsesplošnem opuščanju liberalnih idej in prestopanju k novi oblasti edinega podpornika v kovaču Kalandru. Jermanovo kleno vztrajanje pri lastni etiki bližnjim prav nič ne pomaga in pod pritiski okolice, predvsem pa ob umirajoči materi, so njegove uporniške ideje nenehno na preizkušnji zaradi občutkov krivde in slabe vesti.
Ozmerjani slovenski hlapec, del nacionalne mitologije, pa se, kot kaže, ne želi kar tako pomiriti s to oznako. Bergerjeva komentirana izdaja Hlapcev izpostavlja vprašanje, zakaj si hlapec želi gospodarja in zakaj uboga njegove ukaze. Hlapce umešča v kontekst evropske filozofske misli Blaisa Pascala, Étienna de la Boétieja, Louisa Althusserja in Hegla. Režiser s pomočjo fragmentov iz njihovih del, ki razčlenjujejo razmerje med hlapcem in gospodarjem, tudi skozi prostovoljno suženjstvo in ideološke aparate države, vzpostavlja dialog s Cankarjevo mislijo.
Vir: Programska knjižica 41. Tedna slovenske drame
Kritike:Koncept in režija Matjaž Berger
Prav tako kot Cankar, tudi Berger glavni problem vidi – ne v boju dveh nasprotujočih si ideologij (ob tem vprašanju so vključeni Althusserjevi izreki), ki pač krojita celotno družbo -, pač pa v strahu, ki iz ljudi dela z lahkoto upravljane stroje. Pirnat že s svojim fizisom tvori svet zase; čist, nepokvarjen in zvest prvotnemu prepričanju. Črna ovca znotraj krdela nemislečih ovac, ki sledijo le biološkemu gonu za golo preživetje, sam pa se je s kovačem Kalandrom (Pavle Ravnohrib) zoperstavil celotni vasi. Da so tokratni Hlapci v resnici povzetek oz. zmes določenih gledaliških principov in veščin, je najizraziteje opazno pri – sicer tudi v samem tekstu zelo močnem trenutku – množični fizični gonji zoper Jermana, ki se ob končnem zajetju telesa in scenografije transformira v solo performans. Individualna zmaga je postavljena nad kolektivnim (nepristnim/zaigranim) duhom njegovih nasprotnikov, zato Jerman poleg tragike nosi tudi priokus bodoče zmage. Več
(Anita Volčanjšek, Komentirana čreda slovenskih ovac, SiGledal, 10. maj 2010)
Dramaturginja Nana Milčinski
Kostumograf Alan Hranitelj
Glasba Peter Penko
Scenografija – posvetilo Matjaža Bergerja Marini Abramović in NSK
Lektura Barbara Rogelj
Igrajo:
Borut Veselko – Župnik Priest
Igor Štamulak – Nadučitelj Senior teachers
UČITELJI:
Primož Pirnat – Jerman
Peter Musevski – Komar
Peter Harl – Hvastja
UČITELJICE:
Vesna Pernarčič – Lojzka
Darja Reichman – Geni
Vesna Slapar – Minka
Pavel Rakovec – Zdravnik
Jana Menger – Anka
Jadranka Tomažič – Jermanova mati
Pavle Ravnohrib – Kalander
Aleksandra Balmazović – Kalandrova žena
Uroš Potočnik – Pisek
Vesna Jevnikar – Komenator
Matjaž Višnar – Komentator
Povezave: