1.
Jakob Ruda je zgodnja Cankarjeva gledališka igra, ki začuda nima značilnega družbenega upornika in ne ozadja, ki bi razkrivalo razredni konflikt in nakazovalo potencialno rešitev zanj. Horizont igre je neprijetno »prazen«, zato je nelagodje ob branju ali potencialnem gledanju toliko bolj intenzivno in nekako neznačilno cankarjansko. Atmosfera se morebiti približuje celo nihilističnemu okusu po brezizhodnosti in eskapizmu. »Rdeči« Cankar s svojimi socialdemokratskimi idejami, ki se približujejo revolucionarnemu komunizmu, je tukaj še zelo v povojih – vsa kritična sila, negodovanje, kritika in gnus do obstoječega sveta pa nezadržno bije ob praznino in vakuum obstoječega sveta, ki funkcionira po svoje in je brez alternative. Svet, v katerem živimo, je brez rešitve, logika, ki mu vlada, je kapital in nepristanek na njega nas vodi v ne-življenje. Potencionalna upornika bi lahko bila Dolinar in Ana Ruda, predstavnika ideje duše, ki stojita nasproti ideji telesa, ugodja in koristi, ki jih reprezentirajo skoraj vsi ostali junaki v igri; pa vendar sta oba čudno nedejavna, obotavljajoča, polna razpetosti in dvomov ter tako polna nemoči, da se kritikom prve uprizoritve, na prelomu predprejšnjega stoletja, čisto nič ne zdita prava junaka (kaj šele ubogi Jakob Ruda) – prava junaka, ki vzbujata simpatije, naj bi bila Broš in Marta. Gledamo torej klasično igro s konfliktom – najbolje ga označuje naslovni lik Jakob Ruda, ki od prvega do zadnjega prizora dela samomor, a se zanj pravzaprav nikakor ne more odločiti, čeprav ve, da nima drugega izhoda. Z eno nogo je v svetu mrtvega kapitala, v družbi, ki od njega zahteva življenje po logiki kupoprodajnega interesa in pohlepa, z drugo pa v svetu žive duše, ki zahteva smrt telesa in s tem vrhovno etičnost, iskrenost in ljubezen. On je razcepljena osebnost, razklana in razbita do amena, ki s prebujeno vestjo na tem svetu nima več kaj iskati. Rešitve v bistvu ni. Če se ti zgodi prebujena vest, ti ostane edino samomor. Tema igre je torej črno nihilistična: bog ne daj, da se ti zgodi vest!

2.
Predstavo sem na začetku želel posvetiti Igorju Bavčarju. Začel sem izrezovati članke o propadu Istrabenza in se pričel poglabljati v finančne malverzacije, notranje odkupe in reprograme kreditov slovenskih tajkunov. Zdaj jo posvečam Hildi Tovšak. Pred slabim letom sem na vprašanje, kaj bom delal v prihodnji sezoni, znanemu slovenskemu filozofu odgovoril, da se pripravljam na igro o kapitalistu, ki ga v nekem trenutku zadene vest in zavest o svojem zlo-storilstvu, kar ga odpelje v samomor, in da jo posvečam gospodu Bavčarju v obliki etičnega navodila, kaj storiti za odkup svoje duše. Njegov odgovor je bil smeh in komentar, da bi morali tovrstni tajkuni v SSKJ-ju poiskati pomen besede vest. Ko sem pred tednom po televiziji gledal Hildo Tovšak, se mi je zdela neverjetno podobna liku Dexterja iz istoimenske ameriške nanizanke; Dexter je namreč psihopat, ki v emotivnih trenutkih reagira zelo pravilno – s to razliko, da se je teh reakcij naučil. Vsa njegova čustva za pravilno reagiranje, za čustveno empatijo npr., so do potankosti naučena in odigrana. Ne prihajajo iz srca, ampak iz behaviorističnega študija soljudi in filmov. Vsi se kažemo ljudje, delovati pa moramo kot stroji.

3.
Pred tedni mi je Ana postavila vprašanje: A če bi Hilda zdaj storila samomor, bi se ti pa zasmilila? A bi se zasmilila ljudem? Da, ljudem bi se zasmilila, verjetno bi javno mnenje v njej spregledalo živo bitje, toda njena krivda bi ne bila nič manjša. Še zmeraj je povzročiteljica gorja toliko in toliko delavcem. In delavci so ljudje. Tudi Bosanci. Ona bi razrešila le svoj problem. V svojo obrambo bi namreč spraševala: Kaj bi to dejanje razrešilo? Nič. Pomirilo oz. obudilo bi le njeno dušo. Mogoče je etično res najlažje, da se ti po vseh gnusnih dejanjih prebudi vest, toda to ne opraviči tvojih dejanj. Kaj pa, če bi prodala svoj ranč ali kar vse svoje imetje in denar naložila na račun za finančno pomoč delavcem Vegrada in njegovim družinam? Eh, tudi to bi je ne odvezalo krivde. Najboljši nasvet Hildi je, naj naredi samomor. Toda kako? Bi segla po vrvi, prijela za revolver, popila strup ali skočila z Nebotičnika?  

4.
Ali publika sočustvuje z Jakobom Rudo? Ali se jim v svoji stiski zasmili? Gledamo ga namreč v obdobju prebujene vesti in ne v času, ko je razvratno zapravljal legalno pridobljen denar, zanemarjal družino, počasi ubijal ženo in oblastno obvladoval in se hkrati podrejal kapitalu. Rešitelj situacije Broš mora biti v začetku igre simpatičen tako kot Ruda na koncu, ko ga premagujeta obup in obžalovanje. Obrnjena logika. Gledalec naj začuti nelagodje in zagleda svojo lastno zmedenost pri izbiri pozitivnega junaka.

5.
Kako bi gledali kapitalista, ki obvlada svoj posel? Ki ni Ruda, ki je zajebal? Ki je sposoben in hkrati simpatičen, lep in ima smisel za humor? Cankar zastopa stališče, ki je radikalno: če si bogat (in vsak, ki ima poleg stanovanja in hiše še eno stanovanje in vikend in jahto in še in še, je bogat), moraš imeti v svojem značaju nekaj ogabnega, nekaj nečloveškega, gnusnega. Nihče, ki si nabere bogastvo, ne more biti čist. Ni pozitivnega bogataša, ni bogataša s čistimi rokami.

6.
Gledanje predstave torej predvideva, da smo vsi slabi, kajti želimo si več in še več; vsi mi smo Igorji Bavčarji (no, radi bi bili, pa ne moremo, in smo zavistni). Te temeljne želje, v katero nas peha logika sveta, kapitala, se je treba osvoboditi, oz. sami sebi se moramo zagnusiti. Temeljno željo – hlepenje po udobju, denarju, ugledu, moči, užitku moramo spremeniti v pozitiviteto, v željo po duši. Gre torej za skupinski samomor neke želje.

7.
V originalu (gledamo namreč adaptacijo, ki vključuje razne dopisane in dodane segmente) v enem (in edinem) prizoru nastopajo delavci, ki zahtevajo plačilo za svoje delo. V predstavi so del ozadja in več ali manj nemi (oz. komaj govoreči) pomembni akterji horizonta. Nastopajo kot prilaščajoči in neaktivni element sveta, ki dela z njimi kar koli pač že hoče. Oni se v vsakem primeru podrejajo in zahtevajo le to, da za svoje izkoriščanje dobijo minimalno plačilo. (Delamo le, da nas »ovažujete«.) Ena od značilnosti zgodbe o Vegradu je definitivno tudi to, da nas je ponovno opozorila na obstoj proletariata; nihče ni več pričakoval, da obstaja. A proletarci so spet tukaj. In nam povzročajo nelagodje – kot invalidi, do katerih smo sicer sočutni, a si ne želimo gledati filmov o njih. Strah nas je izključenih, ki jim iznajdljivi menedžerji omogočajo delo in s tem preživetje. V prvem dejanju predstave so delavci že skoraj pravi reprezentanti upora in grožnje, v drugem ponovno dobijo delo in postanejo ponižni in »skorajda nič več« razžaljeni, dokler v tretjem ne postanejo igralci. Predstava jih izrablja za svoje namene in na prvi pogled morda izgleda, da jih tudi mi hočemo postaviti v položaj, primeren za norčevanje. Nikakor ne! Gre le za to, da se pokažejo mehanizmi delovanja sveta in razkrije prazni in brezmočni horizont igre, tako podoben džejnostinovskemu  idiličnemu podeželskemu sožitju zaljubljenih bogatih in manj bogatih aristokratov, v katerem se posoda pere sama in drva kar že nasekana priletijo v peči. Delavci v klasičnih dramskih delih itak nimajo pravice do individuacije, ne poznajo ljubezni, nimajo okusa za oblačenje in ne odnosa do literature, kaj šele do likovne umetnosti.

8.
Delavci so prvi »prazni« horizont, krščanstvo in župnik Košuta pa drugi. Nemočni popredmeteni proletariat brez programa naj sovpada z ideologijo cerkve, ki ima program. Cerkev si danes nasilno lasti oblast nad človekovo dušo. V bistvu nam govori naslednje: kdor ne veruje v Boga in ni kristjan, temu je zaprt dostop do duše, pravih vrednot, in v najboljšem primeru pristane le v limbu – prvem krogu pekla. Sicer pa se danes lahko ob Ratzingerjevih nasvetih in moraličnih pridigah slovenske Komisije za pravičnost in mir le nasmihamo, resno jemati jih ne moremo. Le kako naj nam govorijo o vrednotah pedofili, klerofašisti, brezskrupulozni kapitalisti in posredniki TV pornografije? Verjetno ni naključje, da je Hilda Tovšak začela svojo pot kot tajnica Slovenskih krščanskih demokratov. Grozno je, da je danes edina institucija, ki nam daje občutek skupnosti in občestva, krščanska cerkev. V do skrajnosti pomenedžeriranem svetu, v katerem je že vsak posameznik svoja lastna firma, smo tako na hitro pozabili na bratstvo in enakost ter v zameno svobodo spremenili v temelj neoliberalističnega sveta. Shizofrena cerkev, ki govori eno in dela drugo, ostaja edini horizont, ideološki skupnostni moment identifikacije družbe, ki nas tolaži, da nismo sami v tem groznem niču, v tem toposu Nikjer, kjer niti sovražnika ne moremo več določiti in niti nič več verjeti v boljši svet in jutri.

9.
Samomor Jakoba Rude v igri zavzema mesto, ki bi ga lahko označili za ultimativno etično dejanje. Seveda to nima zveze s krščanstvom. V tistem trenutku, ko se namreč Ruda odloči za odhod, za priznanje svojih dejanj in izstop iz občestva, ga skupnost označi za blaznega in mu s tem ne dovoli dejanja, ampak ga vrne nazaj v svet, iz katerega tako besno beži. Nekdo, ki ne pristaja na logiko in red tega sveta, mora biti nor, ne gre drugače. Ruda se s samomorom postavi v skladje z absurdnim svetom, toda vprašanje ostaja, ali je samomor res rešitev. Za njega že, kaj pa za etični nauk predstave in navodilo, kaj narediti, kako delovati? Ali je res samo smrt rešitev? Sicer je res, da Ruda zastavi svoje telo kot plačilo, toda morebiti bi bilo bolje, če bi odšel med delavce in postavil svoje mišice, kosti in pot ob bok ponižanim in razžaljenim. Za trenutek si predstavljajmo Igorja Bavčarja, kako se zaposli v SCT-ju kot delavec in skupaj z bosanskimi sodrugi vihti kramp in lopato ter gradi slovenske avtoceste. Predstavljajmo si Hildo Tovšak, kako skupaj s šivilijami v hali izdeluje spodnje perilo Victoria's Secret za minimalno plačo.

10.
Jakob Ruda se seveda dogaja v nekem drugem času, v kranjski provinci Avstro-Ogrske, toda začuda govori o svetu in razmerjih v njem, kot da bi bilo danes. Hecno je, da smo od tistih časov oddaljeni celo stoletje, občutek pa imamo, da smo tukaj in zdaj, doma, tako zelo doma, da nas spreletava srh. Leta 1886 v Parizu so v časopisu Le Décadent natisnjene naslednje besede: »Bilo bi povsem nesmiselno, če bi tajili, da se svet ni izrodil. Religija, nravi, pravosodje, vse propada … Družba se razkraja pod uničujočim pritiskom gnile civilizacije. Moderni človek je blazirano bitje. Znamenja, ki govore, da je družba v razkroju, so: prefinjeno poželenje in občutje, sla po udobju in uživanju, nevroza, histerije, hipnotizem …«
Ali je mogoče, da nismo prišli nikamor, da se le vrtimo v cikličnih krogih? Resnično ne razumem, kako so uprizarjali Cankarja v socialističnih časih. Tako, da so samozavestno krepili zavest o groznem kapitalističnem svetu zunaj in lepoto naše dosežene cankarjanske utopije? Ali bi bilo treba danes vse igralce obleči v modne menedžerske obleke, opraviti torej aktualizacijo in ažurirati igro na način, da bi gledalci res razumeli, da se zadeva dogaja danes in da se čisto zares tiče nas, našega časa in naših problemov? Brecht je zmeraj preziral nasilne aktualizacije Shakespeara in se zavzemal za postopek distance, ki nas preko tujstva pripelje do večjega razumevanja. Šele ko stvar vidimo od daleč, jo lahko vrednotimo in do nje zavzamemo kritični odnos. Postavimo torej dogajanje še dlje nazaj, stilsko ga opredelimo in premaknimo še za sto let nazaj iz izhodiščne točke. V leto 1800. Jakob Ruda naj se dogaja v območju Prevzetnosti in pristranosti.

11.
Predstava ima dve možnosti učinkovanja. Lahko komunicira z Bogom oz. metafizičnim čudežem življenja in s hvalnico tuzemskemu bivanju odrešuje gledalca s tolažbo umetnosti kot sanjske vešče. Lahko pa zre v okolico in svet okoli sebe in jemlje gledališče kot orodje za penetracijo v realno okoli nas.

12.
Dvanajst je pravljično število. Gledališče je pravljica in realno hkrati. Kakor koli, ustvarjalci, predvsem pa igralci (najbolj vidno) zastavljajo svoja telesa za ideje, in verjetno je to tudi edino, kar umetnost lahko doseže – da iskreno spregovori in pokaže, da je treba danes svoja telesa in eksistenco zastaviti za to, v kar verjamemo. In če pri tem poginemo, pademo … kaj je to v primerjavi z dokapitalizacijo banke, propadom podjetja, bakrotom države …

Ivan Cankar: Jakob Ruda

Prešernovo gledališče Kranj

Zasedba:
Režija in adaptacija besedila: Sebastijan Horvat
Dramaturgija: Marinka Poštrak
Scenografija: Miha Knific
Kostumografija: Belinda Radulović
Skladatelj in korepetitor: Drago Ivanuša
Lektura: Maja Cerar
Glasbeniki: Jelena Ždrale, Nino de Gleria in Blaž Celarc

Igrajo:
Jakob Ruda, posestnik: Peter Musevski
Ana, njegova hči: Ana Dolinar Horvat k. g.
Marta, njegova sestra: Darja Reichman
Ivan Dolinar, slikar: Primož Pirnat
Peter Broš, podjetnik in trgovec: Borut Veselko k.g.
Dobnik, posestnik: Brane Grubar k. g
Alma, njegova hči: Vesna Slapar
Koželj, inženir: Aljoša Ternovšek k. g.
Karel Košuta, duhovnik: Pavel Rakovec
Lužar, delavec: Matjaž Višnar

Povezave:

- Več o predstavi
- Sebastijan Horvat na Geslu
- Sebastijan Horvat na Repu
- Fotogalerija na SiGledal