Eden izmed projektov 45. Festivala Borštnikovo srečanje se je pod vodstvom Jere Ivanc in Društva za antične in humanistične vede posvečal antiki, njenim prevodom in politični aktualnosti.
V nekakšni trilogiji, kot je dogajanje poimenovala Jera Ivanc, so z bralnimi uprizoritvami v izvedbi študentov igre AGRFT predstavili tri antične drame. Kot prva je na vrsto prišla najstarejša drama Ajshila Peržani, za njo pa Oktavija neznanega avtorja, ki velja za najmlajšo ohranjeno antično dramo. Trilogijo je zaokrožil Aristofan z Žabami (v prevodu Andreje Inkret), ki je edini slovenski prozni prevod Aristofana brez evfemizmov in olepševanj.
Kot je pri bralnih uprizoritvah v navadi, je bil poudarek na branju dramskih besedil, ne na uprizoritvi. V ospredju je bil tekst, ne igralci, ki pa so imeli pomembno vlogo pri oživljanju in podajanju besed. Kot je povedala Jera Ivanc že v intervjuju, je namen projekta promocija in popularizacija antike. Predvsem pa je največji užitek gledati tekst na odru, čeprav »samo« bralno uprizorjen. Rdeča nit vseh treh bralnih uprizoritev pa so bili zgodovinski liki.
Po torkovih Žabah je sledila okrogla miza, ki jo je vodila Jera Ivanc. Gosti so bili: Kajetan Gantar, prevajalec in urednik; Marko Marinčič, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za klasično filologijo ter antropologinja Svetlana Slapšak.
Okrogla miza je bila zasnovana kot sproščen pogovor o antičnih besedilih in okoliščinah njihovega nastanka. Vse skupaj so gostje začinili z zanimivimi anekdotami. Kajetan Gantar je pripovedoval o nastajanju njegovega prvega prevoda Ajshilove drame Vklenjeni Prometej, ki je kar sedem ali devet let počival v miznici, da ga je lahko popravljal in pilil. Po njegovem mnenju so antične drame predvsem aktualne in politične ter manj pripadajo zgodovinskemu žanru (kar se je nanašalo predvsem na dramo Peržani).
Svetlana Slapšak je razložila, da antična oziroma natančneje, grška drama bolj kot umetnosti pripada političnemu sistemu – demokraciji, saj je antičnemu človeku postavljala ogledalo. Slovenci, tudi Evropejci, smo danes že dozoreli za Aristofana – ga lahko dojamemo, nismo pa bili nanj pripravljeni v preteklosti. Medtem ko še vedno nismo dozoreli na primer za Medejo. Morda razlog tiči v tem, da je bil Aristofan v Evropi prepovedan in so ga morali brati naskrivaj. Razložila je tudi, zakaj so po tragedijah vedno uvrstili še satirično igro – predvsem zaradi terapije. Smeh nas vrne nazaj v realni svet (v demokracijo) in tako »premaga« smrt.
Marko Marinčič je na lanskem, 44. Festivalu Borštnikovo srečanje dobil nagrado Dominika Smoleta za prevod Oresteje, pri katerem je uporabil radikalen pristop, saj je Ajshil ekstremen pisec. Na vprašanje, ali se bo kdaj lotil prevoda komedije na prozni način, je odgovoril negativno. Obrazložil je tudi razliko med Platonom in Tertulijanom. Prvi zavrača gledališče kot eksistenčno prevaro, medtem ko Tertulijan kot kristjan jemlje gledališče zelo resno, saj naj bi bili tam na delu zli duhovi.
Kot se na takšnih pogovorih spodobi, je bilo zadnje dejanje namenjeno vprašanjem poslušalcev. Vprašanje o političnem naboju antičnih dram je vsekakor dobilo potrditev; antične drame »morajo« imeti politični naboj. Na koncu je sledilo vprašanje poslušalca – zakaj v tragediji niso bili poimensko navajali politikov, kot je bila navada v komediji? Odgovor je bil kratek in jedrnat. Tragedija je mit, metafora (vladavina žensk). Komedija je v primerjavi s tragedijo konkretnejša.
Gosti so na okrogli mizi prežvečili politiko, ki se skriva na dnu ali tik pod površjem antičnih dram. Na nekatere še vedno nismo pripravljeni, a jih kljub temu vedno znova beremo in iščemo srž, ki se nam tako zlahka izmuzne.
V nekakšni trilogiji, kot je dogajanje poimenovala Jera Ivanc, so z bralnimi uprizoritvami v izvedbi študentov igre AGRFT predstavili tri antične drame. Kot prva je na vrsto prišla najstarejša drama Ajshila Peržani, za njo pa Oktavija neznanega avtorja, ki velja za najmlajšo ohranjeno antično dramo. Trilogijo je zaokrožil Aristofan z Žabami (v prevodu Andreje Inkret), ki je edini slovenski prozni prevod Aristofana brez evfemizmov in olepševanj.
Kot je pri bralnih uprizoritvah v navadi, je bil poudarek na branju dramskih besedil, ne na uprizoritvi. V ospredju je bil tekst, ne igralci, ki pa so imeli pomembno vlogo pri oživljanju in podajanju besed. Kot je povedala Jera Ivanc že v intervjuju, je namen projekta promocija in popularizacija antike. Predvsem pa je največji užitek gledati tekst na odru, čeprav »samo« bralno uprizorjen. Rdeča nit vseh treh bralnih uprizoritev pa so bili zgodovinski liki.
Po torkovih Žabah je sledila okrogla miza, ki jo je vodila Jera Ivanc. Gosti so bili: Kajetan Gantar, prevajalec in urednik; Marko Marinčič, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za klasično filologijo ter antropologinja Svetlana Slapšak.
Okrogla miza je bila zasnovana kot sproščen pogovor o antičnih besedilih in okoliščinah njihovega nastanka. Vse skupaj so gostje začinili z zanimivimi anekdotami. Kajetan Gantar je pripovedoval o nastajanju njegovega prvega prevoda Ajshilove drame Vklenjeni Prometej, ki je kar sedem ali devet let počival v miznici, da ga je lahko popravljal in pilil. Po njegovem mnenju so antične drame predvsem aktualne in politične ter manj pripadajo zgodovinskemu žanru (kar se je nanašalo predvsem na dramo Peržani).
Svetlana Slapšak je razložila, da antična oziroma natančneje, grška drama bolj kot umetnosti pripada političnemu sistemu – demokraciji, saj je antičnemu človeku postavljala ogledalo. Slovenci, tudi Evropejci, smo danes že dozoreli za Aristofana – ga lahko dojamemo, nismo pa bili nanj pripravljeni v preteklosti. Medtem ko še vedno nismo dozoreli na primer za Medejo. Morda razlog tiči v tem, da je bil Aristofan v Evropi prepovedan in so ga morali brati naskrivaj. Razložila je tudi, zakaj so po tragedijah vedno uvrstili še satirično igro – predvsem zaradi terapije. Smeh nas vrne nazaj v realni svet (v demokracijo) in tako »premaga« smrt.
Marko Marinčič je na lanskem, 44. Festivalu Borštnikovo srečanje dobil nagrado Dominika Smoleta za prevod Oresteje, pri katerem je uporabil radikalen pristop, saj je Ajshil ekstremen pisec. Na vprašanje, ali se bo kdaj lotil prevoda komedije na prozni način, je odgovoril negativno. Obrazložil je tudi razliko med Platonom in Tertulijanom. Prvi zavrača gledališče kot eksistenčno prevaro, medtem ko Tertulijan kot kristjan jemlje gledališče zelo resno, saj naj bi bili tam na delu zli duhovi.
Kot se na takšnih pogovorih spodobi, je bilo zadnje dejanje namenjeno vprašanjem poslušalcev. Vprašanje o političnem naboju antičnih dram je vsekakor dobilo potrditev; antične drame »morajo« imeti politični naboj. Na koncu je sledilo vprašanje poslušalca – zakaj v tragediji niso bili poimensko navajali politikov, kot je bila navada v komediji? Odgovor je bil kratek in jedrnat. Tragedija je mit, metafora (vladavina žensk). Komedija je v primerjavi s tragedijo konkretnejša.
Gosti so na okrogli mizi prežvečili politiko, ki se skriva na dnu ali tik pod površjem antičnih dram. Na nekatere še vedno nismo pripravljeni, a jih kljub temu vedno znova beremo in iščemo srž, ki se nam tako zlahka izmuzne.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)