Iskal sem besedilo, ki pritegne in bi ga želel igrati. Še več, ki bi se ga lahko lotil takoj, čim prej. Verjetno brez sredstev in v luknjastem prostem času, zato sem se omejil bolj na monostvari. V tem smislu sta me najbolj vznemirili dve besedili: Blaznost igre Nebojše Pop-Tasića ter Jaz, žrtev Simone Semenič.
Yulii se zahvaljujem, res sem užival, štafeto pa predajam prijatelju in odličnemu (gledališkemu) sogovorniku Vidu Žnidaršiču.
Povezave: