Sem si rekla, da bom izbrala nekaj, kar je novo in neznano. Ampak sem vseeno kliknila Nebojšo Pop-Tasića (naj bo tokrat Nižina neba), ko se je priskrolal čez ekran. Najprej sem ga poznala kot pesnika in glasbenika. Njegova poezija je utripala zelo naglas in sočno, še posebej, kadar jo je pel. To strast imam pri njegovem pisanju še zmeraj rada. Všeč sta mi mesenost in zvočnost njegovih podob; čustvena intenzivnost jezika; pomen, ki ga daje ritmu; vsebinsko ta občutek, da v vsem, kar napiše, Ččloveka hkrati nadira in objema, vse zato, ker ga ima tako nepotešljivo rad.
Od tistih, ki prihajajo, pa Neke noči neke deklice nekje umirajo Katje Gorečan – zaradi raziskovanja forme, pa tudi zato, ker je v aktualni vseprisotnosti dokumentarizma metafora dragocena stvar, ki je za širjenje perspektiv in razumevanje stanja stvari precej bolj bistvena od nereflektiranega kopičenja resničnih zgodb.
Če bi bilo na portalu objavljeno besedilo Nekje drugje Tina Grabnarja, Nine Šorak in Zale Dobovšek,* bi tudi tega dala na seznam. Ker ni, predlagam ogled in posluh v živo.
Hvala prijateljici in sodelavki Brini Klampfer za nominacijo. Štafeto predajam trem, katerih delo me razveseljuje in ga cenim: Sari Horžen, igralki, absolventki Oblik govora na AGRFT in samo-što-nije dramatičarki. Jeri Ivanc, prevajalki, dramaturginji, dramatičarki in avtorici songov. Ireni Duša Draž, prevajalki, urednici in avtorici besedil za najstnike in drugo zverjad.
* Po objavi tega prispevka smo v SiGledalovo bazo dramskih tekstov dodali tudi besedilo Nekje drugje.
Povezave: