Hvala Ani Duša za nominacijo. Priporočam tekst Tamare Matevc Aus Anstand – La siesta. Potem ko sem ga pred leti prvič prebrala, sem zapisala tole:
»Brala sem z neznanskim užitkom, ki me sploh ni minil, in komaj sem čakala, da bo spet večer [bila sem mlada mamica] in kaj za vraga bo prinesel nov prizor. Pri branju tekstov se mi že dolgo ni zgodilo kaj takega! /…/ No, edini možni pomislek bi bil lahko ta, da sem uživala ob branju, na uprizoritev sploh pomislila nisem. Sem pa prepričana, da bi en dovolj rahločuten režiser znal ujeti štimung teh duhovitih in inteligentnih didaskalij. Ves tekst je tak – inteligenten, duhovit, ravno prav prismojen in ravno prav izmuzljiv, predvsem pa je za njim čutiti svet in življenje. Malo me spominja na Mojstra in Margareto.«
Še vedno drži. In kadar se mi v misli prikrade genialni epilog, ki ga kitajčka prestavljata s konca drugega dejanja na konec igre, pa se jima neke dramaturške tehnikalije kljub brušenju, žaganju in zabijanju nikakor ne izidejo, vedno postanem dobre volje.
Tekst priporočam v branje vsem, v uprizoritev pa Nini Rajić Kranjac.
Štafeto pošiljam v klasičnofilološke vode, svoji prvi gledališki sopotnici in ljubi prijateljici Andreji Inkret.
Povezava: Tamara Matevc: Aus Anstand – La siesta