Zamisel je napisati satiro na Cankarjeve like z namenom afirmacije skozi komedijo. Osnovno vprašanje je, kako bi se Cankarjeve ženske likinje obnašale, če bi živele danes? Ali bi bilo njihovo življenje lahko resnično? Kdo so te »tuje osebe«, kot jih Mare Bulc šaljivo označi v svoji komediji?

V ta namen je treba hkrati misliti več različnih realnosti: Cankarjeve ženske, te, s katerimi se ukvarjamo, so v prvi vrsti dramski liki, kar bo poudarjeno s scenografijo in kostumi. Drugačen status od njih ima na odru scenski delavec in ustvarjalec prizorov Nemi Ivan, za katerega se zdi, da je šala vseh sodelujočih žensk, vendar, kot se večkrat poudarja v procesu, je bolj dramatik Ivan in manj odrski delavec Ivan; sproti ustvarja pred nami nastajajoče prizore.

Liki iz Cankarjevih dram ob njihovem koncu ne nehajo obstajati, živijo pa tudi zunaj predstave, v kateri ta trenutek nastopajo, in zunaj televizijskega programa Ivan TV, ki ga predstava prikazuje. Jacinta iz Pohujšanja, Grudnovka iz Narodovega blagra, Lojzka iz Hlapcev in ponarodela Cankarjeva mama hodijo na gledališke predstave, sodelujejo na TV-kvizu Vse o Ivanu, ustanavljajo politične stranke in društva za ohranjanje Cankarjeve (dramske) zapuščine. Na ulici jih ustavljajo igralke, ki si jih želijo igrati v gledališču. Stare so čez sto let, pa vendar še vedno takšne kot v času Cankarja. Vsaj na pogled.

JACINTA (resno): No, kakorkoli, Cankarju dolgujem vse! In vesela sem, da se vsak dan zbudim natanko taka, kot me je opisal v Pohujšanju.

Seveda se življenje Cankarjevih likov v novem stoletju in novih situacijah spremeni. »Resničnost«, ki na več mestih vdre v oddajo, v predstavo in v same osebe, nam daje vedeti, da je vse skupaj pravzaprav ... fikcija. Meta-fikcija. In komedija se lahko začne. Tihi Ivan piše prizore, tokrat ne s peresom, ampak s sredstvi gledališča ...