Kot mlad, neizkušen človek, ki ga zanima mnogo stvari in ki se z dramatiko šele začenja spoznavati, sem si za končno poletno branje zaželela nekaj nekompliciranega, lahkotnega, a še vedno dovolj zanimivega za razmislek. Tako vam priporočam delo Dušana Jovanovića z naslovom Boris, Milena, Radko – kratko in jedrnato. Sem tip bralca, ki v knjižnici najprej v roke vzame knjige z zanimivimi naslovi. Čeprav tako najlažje zgrešiš dobre knjige, sem se tudi tokrat zanašala na ta občutek, ko sem brskala po SiGledalovi zbirki.
Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je monogamija zakon moža z eno ženo, nič pa ne piše o tem, da je to tudi zakon žene z enim možem. Upoštevajoč definicijo SSKJ je zakon Radka z Mileno monogamen. Kaj pa zakon Milene z Radkom? Seveda je to en in isti zakon, edini za Mileno in Radka, pa vendar se mi zdi to vprašanje čisto na mestu, glede na dano definicijo besede. Kaj za vraga torej je monogamija?
Moj najljubši lik tega dramskega besedila je verjetno Milena. Občudujem njen pogum, da se sooči z možem in mu jasno pove, da ni zadovoljna z njunim zakonom, predvsem pa mi je všeč njen način, kako mu to pove. Naslednja nenavadna stvar je odnos med Radkom in Borisom. Nenavadno jo to, da sta kljub dejstvu, da sta konkurenta, še vedno zelo komunikativna in le v nekaj trenutkih sovražna drug do drugega. Zame njuno prijateljstvo na koncu dramskega dogajanja niti ni presenečenje, prav tako je bilo pričakovati Milenin odhod, saj je njen lik izredno avanturističen, željan novih dogodivščin, najpomembneje pa je, da se tega dobro zaveda in zna tem svojim željam tudi ugoditi. Vsekakor je to opomnik, da smo za osebno srečo v veliki meri odgovorni sami.
Najlepše se zahvaljujem profesorici Mojci Dimec za priložnost, da lahko sodelujem v tem projektu, štafeto pa bi rada predala sošolki, prijateljici in eni najbolj kreativnih oseb, kar jih poznam, Karin Kristan, saj vem, da ve, kaj je dobra literatura, in me bo ponovno navdušila, ko mi bo o prebranem pripovedovala.
Povezava: Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko